BINKOŠTI VSE SPREMENIJO

Priznajmo – binkoštnemu prazniku ni lahko… Božič je prijeten družinski praznik – dete v jaslicah, darila, vse nekako romantično – in popolno, če ob tem še sneži… Veliki noči je že težje – smrt in vstajenje Jezusa Kristusa – s prijetnostjo si ne moremo več pomagati; toda večina ima le nekaj prostih dni – in prvi spomladanski dnevi tudi nekaj pomenijo.

Toda binkošti? »Sveti Duh, pridi, pošlji nam z neba svoje luči, podari svojemu ljudstvu, ki vate zaupa, sedem svetih darov…« Sveti Duh, Duh Božji? Kaj pa naj ob tem praznujemo? Kaj pa sploh je to? Da, govoriti o Svetem Duhu – to bo mnogo težje – in mnogi teologi, komisije in delovne skupine so si o tem že razbijali glave. Prav zato tega sploh ne bom poskusila. Rada bi vas povabila na čisto drugo pot.

Pri sistemskem svetovanju, novejšem pristopu svetovanja, se med drugim govori o »razlikah, ki delajo razliko«. Ali preprosto rečeno: če nekaj ne povzroči razlike, če je potem vse tako kot prej, stvar ni ustrezna. Pomembno je le to, kar povzroči spremembo. Povedano še enkrat čisto drugače: če to moje besedilo pri nikomer ne bi povzročilo nobene spremembe, bi lahko pisanje opustila. Ni treba, da je to velika sprememba, ni nujno, da je pri vseh enako – toda nekaj naj bi se spremenilo: vzdušje, občutek, vzpodbuda, da kaj rešiš ali opustiš…

Sveti Duh… Če ga že ne moremo opisati – ali bo v nas povzročil vsaj kakšno spremembo? Po čem bi naj danes pri nas spoznali prihod Svetega Duha? »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Tam, kjer je Sveti Duh, je doma pravičnost, mir in veselje… Po njih sadovih jih boste spoznali.

Veselje – v Katoliški Cerkvi? Tu pri nas? Priznajmo, da tega nam kristjanom pogosto ne pripisujejo kot vidne lastnosti. In zaradi naše zavrtosti pogosto to tudi drži: veselja, tega daru Svetega Duha, je včasih pri nas zelo malo čutiti. Gledamo malo napeto, redno izpolnjujemo svoje dnevne dolžnosti, govorimo o nedeljski obveznosti – in imamo po možnosti še ves čas slab občutek, ker se katerih zapovedi nismo držali. Odkrito rečeno, ne verjamem, da je tu Sveti Duh uspešno pristal: »Pristanek je moral biti zaradi megle odložen…«

Tam, kjer deluje Sveti Duh, kjer lahko deluje, tam je svoboda, navdušenje, upanje, zaupanje, tam se smejemo – tudi samim sebi – tam je sproščenost, čas, ljubezen. Po njih sadovih naj bi jih spoznali…

Toda pogosto doživljamo razočarane in tarnajoče kristjane, ki govorijo o stresu in odklanjanju, ko zavestno širijo veselo sporočilo naše vere. Cerkev – to smo seveda mi. Od nas je odvisno, kako širimo svojo vero v svet. Ob dveh ekstremnih primerih mi je to postalo jasno: prvi je prastara šala, drugi primer je iz Svetega pisma.

Dva skavta prideta prepozno na srečanje. Vodja skupine vpraša enega: »Zakaj si prišel prepozno na srečanje?« »Neki stari gospe sem pomagal čez cesto,« odgovori prvi. »Lepo, in zakaj si ti prišel prepozno?« vpraša drugega. »Pri tem sem mu pomagal.« »Ja, zakaj sta pa morala oba spremljati staro gospo čez cesto?« se je začudil vodja. »Če pa ni hotela iti…«

Takšna je moja slika Cerkve, kjer Sveti Duh še »ni mogel pristati«. Z mnogo truda in veliko aktivizma poskušamo pripeljati ljudi čez cesto, čez katero sploh ne želijo iti – in se čudimo, če se prvi trenutek, ko nismo pozorni, zopet znajdejo na drugi strani ceste.

Nasprotna slika je v prvem pismu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3, 15). To najprej izpostavlja dve stvari: izpolnjuje me upanje – in drugi opazijo, da živim iz upanja. In šele potem bodo prišli na idejo, da bi me vprašali, kako lahko tako živim, kot živim. In tega upanja mi ni treba nikomur brez vprašanja razlagati, ampak preprosto živim tako, da drugi postanejo radovedni, pridejo in me sprašujejo.

Krščanstvo ni postalo svetovna religija zato, ker zna dobro upravljati, organizirati in funkcionirati – krščanstvo je prepričalo takrat in tam, kjer so ljudje živeli iz upanja in veselja v veri, iz sadov Svetega Duha. Če pustimo, da nas nagovori Duh, če smo navdušeni nad njim, če dovolimo Svetemu Duhu ‘pristanek’ v svojem življenju, če izžarevamo nekaj tega veselja naše vere, upanja in miru, potem nam ni treba nikomur brez vprašanja širiti Božjega evangelija.

Prav zato so binkošti lep, toda neprijeten praznik. Kajti poklicani smo. Za božič in veliko noč lahko mirno ostanemo tudi samo gledalci – zdaj pa smo na vrsti mi. Od nas je odvisno, če bomo pustili Svetemu Duhu, da ‘pristane’ v našem življenju, če se bomo pustili prežeti z njegovo živostjo, njegovim upanjem in pogumom. Od nas je odvisno, če si bomo pustili v sebi ozdraviti to, kar je ranjeno, če se bomo pustili potolažiti, kjer smo žalostni, in voditi, če smo zašli na napačno pot.

Za božič in veliko noč je lažje, skriješ se za jaslice in križ, nekoga gledaš. Binkošti pa so praznik, ko moramo pogledati sebe, ko je vse namenjeno nam. Mogoče pa nam je zato s tem praznikom tako težko?

In bodite previdni, ko boste naslednjič prepevali: »Pridi, pridi, Sveti Duh… Daj nam prvi dar modrosti…« Sveti Duh bi vas lahko prijel za besedo…

(Andrea Schwarz, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje)