BINKOŠTI

BINKOŠTI

Veter in ogenj

Prihod Svetega Duha, ki ga slavimo na binkoštni praznik, označujeta dve podobi: vihar in ogenj. »Tedaj je nastal nenadoma z neba šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so obstali nad slehernim po eden« (Apd 2,2).

Vihar. V pogovoru z Nikodemom je že Jezus sam ponazoril delovanje Duha: »Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8).

S svojimi besedami bi lahko rekli; delovanje božjega Duha je v vsakem smislu neprogramirano. Duh se prebudi kot veter v krošnji. Ne vidiš, od kje in kako je prišel, le vzgibane veje govore o njem. Prve menihe so imenovali »sinove vetra« prav zaradi njih nepredvidljivih pobud in dejanj v Cerkvi.

Težko je, da bi vernik živel zvest nagibom božjega Duha brez vsakih »presenečenj«.

Duha ni mogoče zajeti, uokviriti ali kontrolirati. Nihče ni bolj svoboden in nekontroliran kot svetnik.

Duh je, kot veter, nezaustavljiv. Pod njegovimi sunki padajo najrazličnejše ovire: podirajo se plotovi gotovosti, upogibajo uporna stebla, čistijo se oblaki strahov.

Če letimo na krilih Duha, kolikokrat pristanemo na nenačrtovanem aerodromu! V novi deželi. Saj ob takšni izkušnji spoznavamo, da ne nosimo mi Duha, marveč da Duh nosi nas.

Duhu ne moremo ukazovati, pač pa se lahko damo njemu na voljo: njegovi moči, njegovi smeri, njegovim učinkom, njegovemu gibanju. Neki pisatelj je dejal, da imajo nekateri tako imenovani duhovni ljudje več svinca kot pa perja. Mislil je na takšne, ki v njih prevladujeta prej utrujenost in malodušnost kot pa polet za božjega Duha za drugačno življenje.

Drugo znamenje Duha je ogenj, ki osvetljuje, ogreva, očiščuje. Jezus je rekel zase: »Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel!« (Lk 12,49)

Ogenj se prižiga in ogenj prižiga naprej. Pred njim je treba izpostaviti sebe v svoji človeški vnetljivosti. Ali drugače povedano, potrebno je razpihati tisto živo iskro v duši, ki tolikokrat ostane skrita pod pepelom in se nikdar ne razvname.

Če smo kdaj opazovali prvinsko divjanje požara, nas je obšel strah. Kdo se ne bi zbal sile, ki grozi s svojo uničujočo močjo? Le norec bi se vrgel v ogenj!

Pa vendar se je treba vreči v ogenj; očiščujoči ogenj, v katerem bo zgorelo vse, kar nas prerašča, duši in oklepa.

Sem pripravljen na očiščenje? Koliko je v meni prižgana svetilka vere, ki sveti, ogreva, prižiga, . . .?

In če je ognja v meni premalo, naj bi imel vsaj podobno hrepenenje po njem, kot ga je v svoji molitvi izrazila znamenita srednjeveška vizionarka Hildegard von Bingen: »O Tolažnikov ognjeni duh, ti notranja življenjska sila vse narave, svet si, ko sleherno obliko oživljaš. Svet si, ko krepiš to, kar je bedno in krhko. O Duh svetosti! Ti, sam požar ljubezni. O blaga srčna radost, ki se izlivaš v dobri vonj kreposti! Ti, izvir vse čistine, v katerem odseva Bog, ki sprejema tujce in išče izgubljene. Ti načrtovalec življenja, ti, upanje vseh udov in teles, ti, vez častitljivosti, posvečuj blažene! Brani vse, ki jih je sovražnik vklenil, razveži jetnike, ki hrepene po odrešujoči moči.«

Naj bo po podobi viharja ali ognja ali po kaki drugi podobi, binkoštno praznovanje želi v nas prebuditi tisto veličastno življenje, v katerega smo bili pri zakramentu svetega krsta vcepljeni. In če smo iskreni – nič čudnega, če se naš praznik največkrat zlije v molitveni: Pridi, pridi . . .

»Pridi, Sveti Duh,

na naša mesta, hiše, družine, na oči in srce.

Brez tebe razpada življenje v vrsto nesmiselnih dni;

brez tebe nas tehnika ubija,

brez tebe so naše cerkve muzeji,

brez tebe je molitev čvekanje.

Brez tebe okamni naš nasmeh.

Brez tebe je svet puščava.

Pridi, Sveti Duh,

naša praznina hrepeni po polnosti tebe,

pridi, stvarnik Sveti Duh« (Gutl).

 

(Lojze Bratina, Kruh besede)