ČE TVOJ BRAT GREŠI …

Čas počitnic in množičnega poletnega preseljevanja je mimo; ponovno se vračamo v običajni življenjski ritem z vsemi vsakodnevnimi navadami in upam, da je med njimi tudi poslušanje nedeljske Božje besede. V evangeliju beremo:

»Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

Če tvoj brat greši,

pojdi in ga posvari na štiri oči.

Če te posluša, si pridobil svojega brata.«

Morda bo kdo vzkliknil: končno nam evangelij spregovori o nečem, kar je lahko izpolnjevati in nam ugaja! Dajati kritične pripombe, kritizirati, nekomu v obraz povedati njegove napake: ali ni to ena od stvari, ki so nam naravno prirojene in jih v življenju tako radi počnemo? Toda resnica je prav nasprotna. Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.

Človeško sobivanje je splet nasprotij, nesoglasij in medsebojnih krivic, ki so posledica dejstva, da smo si med seboj različni po značaju, pogledih in okusih. Sv. Avguštin je rekel, da smo »ljudje kakor glineni vrči, mi se takoj okrušijo, kakor hitro zadenejo drug ob drugega.« Evangelij nam osvetljuje tudi ta vidik. Skušajmo torej prepoznati njegov poduk.

Jezus nam za primer navede nekoga, ki naj bi storil nekaj, kar je resnično samo v sebi napačno: »če tvoj brat greši…« Ne omeji področja na kako krivdo, ki je bila storjena nam. V tem zadnjem primeru je dejansko nemogoče razlikovati, ali nas v ravnanju vodi želja po resnici ali pa ne dela tega morda le naše ranjeno samoljubje. V vsakem primeru bi bila bolj samoobramba kot pa bratski opomin.

Zakaj pravi Jezus »Opomni ga na štiri oči«? Predvsem zaradi spoštovanja bratovega dobrega imena, zaradi njegovega dostojanstva. Najslabše bi bilo, če bi hoteli opomniti moža v navzočnosti njegove žene ali pa ženo v navzočnosti njenega moža, očeta pred njegovimi otroki, učitelja pred učenci ali pa predstojnika pred podrejenimi. Skratka v navzočnosti ljudi, med katerimi mora opominjana oseba prav na poseben način uživati spoštovanje. Stvar bi se takoj spremenila v javni proces; in ta človek bi to le stežka sprejel kot dobronamerni opomin; njegovo dostojanstvo bi bilo okrnjeno.

Jezus pravi »na štiri oči« tudi zato, da bi dal človeku priložnost, da se lahko brani in svobodno razloži svoje ravnanje. Pogosto tisto, kar se zunanjemu opazovalcu zdi napaka, v namenih tistega, ki je to storil, to seveda ni. Odkrita razlaga razprši številne nesporazume. Toda to ni več mogoče, ko za dejanje zve veliko ljudi.

Kakšen je v skladu z evangelijem poslednji motiv, zaradi katerega je potrebno udejanjati bratski opomin? Prav gotovo ne strastna želja, da bi drugim kazali človekove napake in bi tako dokazovali našo premoč. Niti ne zato, da bi si pomirili vest in lahko kasneje rekli: » Saj sem ti rekel. Saj veš, da sem te opozoril! Kar samemu sebi pripiši, ker me nisi poslušal.« Namen je »rešiti brata«, torej iskreno dobro drugega. Da bi se lahko poboljšal in se ne bi zapletel v neugodne posledice; da ne bi ogrozil svoje duhovne rasti in svojega večnega odrešenja.

Medsebojno opominjanje, opravljeno v evangeljskem duhu, je ena najlepših prednosti življenja v dvoje. Ko si lahko z vso svobodo povemo vse, kar noben drug ne bi upal reči: to pomeni dragoceni dar in dejavnik rasti v medsebojni edinosti. O nekaterih velikih osebnostih beremo, da so plačevale človeka, ki naj bi jih vedno spremljal in jih opozarjal na vsako njihovo najmanjšo napako.

Ko iz kakršnega koli razloga bratski opomin na štiri oči ni mogoč, se je v skladu z evangelijem nujno potrebno izogibati, da bi namesto tega nepotrebno razširjali človekovo napako, ga obrekovali ali pa morda celo klevetali ter za resnico prodajali izmišljotine ali pretiravali glede njegove napake. » Ne govorite drug proti drugemu,« pravi Sveto pismo (Jak 4, 11). To velja tudi takrat, ko nam je kdo zlonamerno zaupal napako drugega človeka. V Svetem pismu najdemo čudovito načelo glede opravljanja: »Človekova dojemljivost zadržuje njegovo jezo, šteje si v čast, da spregleda žalitev« (Prg 19, 11).

Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo. Mi se moramo odločiti in postati terminali za slabo; to pomeni biti kraj, kjer se klevetanje, prazne marnje, natolcevanje in vsaka druga negativna stvar ustavi in dokončno tone v pozabo. Kadar koli se to zgodi, je to zmaga dobrega nad zlim in svet je nekoliko čistejši.

Nekoč se je neka žena spovedala sv. Filipu Neriju, da je obrekovala določene ljudi. Svetnik ji je dal odvezo in ji naložil nenavadno pokoro. Rekel ji je naj gre domov, vzame kokoš ter se vrne k njemu; gredoč pa naj kokoš pošteno oskubi. Ko je bila ponovno pri njem , ji je naročil: »Zdaj pa se vrni domov in do zadnjega poberi vse perje, ki si ga po poti sem odmetavala.« Žena je pripomnila, da je to nemogoče: veter je namreč medtem perje raznesel vsepovsod. In prav tu jo je čakal sv. Filip Neri.  »Vidiš,« ji je rekel, »kakor je nemogoče pobrati perje, ki ga je veter raznesel, prav tako je nemogoče preklicati opravljanje in obrekovanje, potem ko je že izrečeno.«

Če se vrnemo k opominjanju, moramo reči, da uspešnost le-tega ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin. Dejansko sem lahko tisti, ki »je grešil«, prav jaz, in »opominjevalec« je nekdo drug: mož, žena, prijatelj, sobrat ali predstojnik.

Skratka, ne obstaja le dejavno, ampak tudi trpno opominjanje; ne le dolžnost, da opominjamo, ampak tudi dolžnost, da dovolimo drugemu, da nas opominja. In prav tu se pokaže, ali je človek dovolj zrel, da lahko opominja druge. Kdor hoče drugega opominjati, mora biti najprej pripravljen, da sprejme opomine drugega. Ko vidite človeka, ki je sprejel neko pripombo, in slišite, kako preprosto in iskreno pravi: »Imaš prav, hvala, ker si me na to opozoril!«, se pred njim odkrijte; stojite pred resničnim človekom.

Kristusov nauk o bratskem opominjanju bi moral iti v korak s tem, kar je rekel ob neki drugi priložnosti: » Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Kako moreš reči svojemu bratu:« Pusti, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu«,  če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? (Lk 6, 41)

To, kar nas je Jezus poučil o opominjanju, je lahko tudi zelo koristno pri vzgoji otrok. Namenimo še temu nekaj pozornosti. Za očeta ali mater ni nič bolj vzgojno kakor to, da počaka, da se otrok pomiri in se potem na štiri oči mirno pogovori z njim glede neprimernega obnašanja.

Opominjanje je ena temeljnih dolžnosti staršev, to je preizkusni kamen njihovih vzgojnih sposobnosti. »Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« pravi Sveto pismo (Heb 12, 7). Bog nas opominja prav zato, ker nas ima za svoje otroke. In še: » Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj vzgaja« (Prg 13, 24). »Upogni vejo, ko je še mlada in voljna, če nočeš, da bi se nepopravljivo ukrivila.« Morda tega nasveta danes ne gre jemati dobesedno (vsaj ne tistega, ki govori o palici); ostaja pa dejstvo, da je popolna odpoved sleherni obliki opominjanja najslabša usluga, ki jo lahko naredimo otrokom.

Potrebno pa se je izogibati, da bi se opominjanje sprevrglo v obsojanje in kritiziranje. Pri opominjanju je treba govorjenje o storjeni napaki jasno omejiti, ne pa stvari posploševati in tako grajati celotno človekovo obnašanje. Trenutek opominjanja je treba celo izkoristiti, da osvetlimo vse dobro, kar lahko opazimo na otroku, in kaj lahko od njega pričakujemo. S tem bo opominjanje bolj podobno spodbujanju kakor pa ponižujočemu grajanju.

V posameznih primerih ni lahko razločiti, ali je bolje opomniti ali pa pustiti, da stvari tečejo dalje; spregovoriti ali molčati. Zato je potrebno upoštevati zlato pravilo, ki velja za vse primere in nam ga apostol Pavel daje v današnjem drugem berilu: » Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen… Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega.«

Treba je predvsem zagotoviti, da je naše srce odprto do drugega. Potem bo vse, kar se bomo odločili storiti, bodisi da bo to opomin ali pa molk, dobro, kajti »ljubezen nikomur ne dela slabega«.

Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže