DAROVANJE

DAROVANJE

V skrivnosti Jezusovega darovanja v templju je res ganljiva ponižnost Jožefa in Marije, ki se nista izognila zahtevam Postave. Marija, vsa čista, se je podredila predpisom glede očiščevanja. Božja mati pride darovat otroka Očetu.

Mati je tista, ki daje očetovstvo, ki očeta naredi očeta, ko mu da otroka. Nekatere matere se zelo bojijo, da bo oče psihično škodoval otroku, da ne bo znal ravnati z njim ali da ga bo poškodoval, in ga zato oddaljijo od očeta. S takšnim ravnanjem te matere po eni strani prikrajšajo otroka za odnos, ki je bistvenega pomena za njegovo ravnovesje, tudi če oče ni sposoben dati tistega, kar bi od njega pričakovali. Po drugi strani pa mu nikoli ne bodo mogle podariti milosti očetovstva.

Ženska mora zaupati otroka ne samo očetovstvu moškega, kot ga Marija zaupa Jožefu, temveč tudi očetovstvu Boga. Nikoli ne sme pozabiti, da je otrok predvsem Božji otrok in da ga mora nenehno posvečevati Bogu, predajati v njegove očetovske roke otrokovo preteklost, njegovo sedanjost in njegovo prihodnost. Ko daruje Bogu svojega otroka, ga rodi za Božje življenje in postane njegova duhovna mati. To pa že predpostavlja določeno razdaljo. Če bi se vse mame zavedale, da so njihovi otroci najprej Božji otroci, bi si prihranile toliko skrbi  in se izognile mnogim napakam pri vzgoji.  Življenje otrok ni naše; otroci so nam le zaupani.

Dobro je, da se učimo od Svete družine in se skušamo poglobiti v njeno intimnost, da bi tako razumeli, kako jo je živela, in se vživeli v njeno človeškost. Tako kot mi sta Jožef in Marija morala napredovati v veri in tako kot mi sta čutila potrebo po potrditvi, smernicah in notranji pripravljenosti, da bi se vedno bolj odzivala Božjemu načrtu. Čutimo, kako majhna sta v Božjih rokah, kar je za nas zelo ohrabrujoče.

»Njegov oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem.« (Lk 2, 33).

Toda, istočasno ko se Marija veseli potrditve Jezusovega poslanstva, ji je oznanjeno, da bo njeno dušo presunil meč. Veselje in bolečina sta torej v našem življenju tesno povezani in ni ju mogoče ločiti, ne da bi se s tem prikrajšali za nekaj bistvenega. Naši sodobniki so vajeni anestezije, izgubili so čut za neprecenljivo vrednost trpljenja, ki ga z ljubeznijo sprejmemo in darujemo.

»Simeon ju je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč’« (Lk 2, 34-35).

Tako se prvič izrecno omenja Marijino trpljenje. Skrivnost darovanja v templju je, med drugim, tudi prva žalostna skrivnost. Vendar to ne pomeni, da Marija še ni poznala bolečine. Bolj ko se poglabljamo v njeno zasebnost, bolj spoznavamo njeno najbolj skrito trpljenje. Po oznanjenju je moralo biti zanjo zelo mučno gledati, kako Jožef trpi in ne sme o tem spregovoriti. Pokol nedolžnih otrok po Jezusovem rojstvu ji je gotovo povzročil neizmerno bolečino. In v mnogih drugih situacijah, ki jih Marija s svojim razumom ni mogla dojeti, se je lahko samo zatekla v Očetov objem in se popolnoma predala njegovi volji. Bog nas pripravlja na trpljenje s trpljenjem; ko pride ura preizkušnje, ki bi nas sicer zlomila, se držimo na nogah tako kot Marija pod križem.

Preseči moramo telesno trpljenje, ki nas usmerja v nas same, zato da bi razumeli trpljenje duše, ki nas pridružuje Bogu, bolečine Marije, ki sodeluje s svojim sinom pri odrešenju, ko ji je meč presunil srce. Jezusovo in Marijino srce je presunil isti meč in ju tako združil v odreševanju človeštva. Marijo je njen da pri oznanjenju privedel vse do najvišje stopnje trpljenja in ljubezni, do vznožja križa. Obstaja globoka povezava med pritrditvijo trpljenju in odrešenjem duš. Prav zato, ker je Marija pristala na to, da ji je srce presunil meč, so se lahko razodele misli mnogih src. In vsakič ko svoje ranjeno srce pridružimo njenemu srcu, sodelujemo pri rojevanju duš, prispevamo k njihovemu razsvetljenju in naše trpljenje postane veselje.

(Jo Croissant, Ženska ali duhovništvo srca)