DOBER DAN, ŽALOST!

DOBER DAN, ŽALOST!

ali kako objameš svojo žalost

Odkrito povedano – november imam rada. In v ta mesec zame sodijo tudi nekatera občutja: malo žalosti, malo melanholije – in tudi žalostno vreme, ko kak dan niti ni prav svetlo. A vendar …

Vem, da sem s tem svojim mnenjem precej osamljena, saj je za večino ljudi ta mesec samo siv in žalosten – in najraje bi ga črtali iz koledarja, če bi šlo. In kdor si lahko časovno in finančno privošči, pobegne pred megleno kuhinjo in nekje na jugu ulovi še nekaj sončnih žarkov.

Ampak verjamem, da imajo ti žalostni novembrski dnevi prav posebno nalogo v letu kot celoti – in hočejo biti za nas posebna lekcija za življenje. In življenjske lekcije niso vedno lepe, ljubke in prijetne, saj v življenju ne sije vedno sonce. Tu so žalost, strah, osamljenost, bolezen in smrt. In tu ni cenenih poletov, ki bi nas odpeljali vsaj za kakšno stopinjo v sončne kraje.

Te lekcije se hočemo in moramo naučiti – in kdor se jih ne nauči, obsedi, ne napreduje. V življenju ni nič drugače kot v šoli. In novembrski dnevi so lahko za to prav dober učitelj. Prvo poglavje te življenjske lekcije se glasi: » Potrebujemo temo in žalost, da zrastemo.« Mnogi starši poznajo to pri svojih otrocih: preživeta bolezen, ko so prvič brez staršev od doma – in otroci se po teh dneh vrnejo bolj »odrasli« –  vse do takrat, ko končno prerastejo otroške hlačke.

Temne čase svojega življenja doživljamo kot neprijetne – in takoj jih razumemo kot krizo. Toda ti temni časi so nujne faze življenja, v katerih je treba nekaj predelati, v katerih mora v nas nekaj zrasti in dozoreti. Svojo energijo lahko skoncentriramo nase. Tako je žalovanje neko obdobje, ko lahko izživimo žalost, da tako sprejmemo neko izgubo, se od koga poslovimo … Kdor si takšnega žalovanja ne dopusti, ampak ga preprosto odrine, ne more predelati te izkušnje – preprosto jo odrine, ne da bi iz tega človeško dozorel. Tako se rojevajo »živi mrliči«, ljudje, ki so »podoba smrti« (imago mortis) – ostaja vse to v njih, česar niso uspeli pokopati, ampak so samo skrili in živi v njih. Vsa ta prikrita žalost lahko v najbolj neprimernem trenutku privre na dan in vpliva na človeške odnose.

V temnih časih svojega življenja lahko predelamo izkušnje, ki smo jih doživeli. Prav to doživljamo tudi v spanju. Lahko zapremo oči, izločimo vse zunanje vplive, okoli nas je temno – tako nam prav v tem času uspe marsikaj podoživeti in predelati. Umetno pot v »spanec« lahko uporabimo kot metodo, kajti za svoj duševni mir potrebujemo takšno pot. To je prvo novembrsko povabilo: prav zato, ker je okoli nas vse tako sivo in žalostno, se lahko skoncentriramo nase, si končno vzamemo čas, da se začutimo.

Druga lekcija se glasi: »November je prehodni čas, čas tam nekje vmes.« Si lahko predstavljate, da bi iz »zlatega oktobra« takoj prešli v advent? Preteklo leto sem bila zadnje novembrske dni s prijatelji v južni Afriki: in kakor so bili ti dnevi zame lepi – je bil advent v tem letu zame mnogo siromašnejši. Ko se pravkar navadiš 35 stopinj zunanje temperature, ne hrepeniš preveč po rastoči luči na adventnem vencu in po zornicah. Če doživljaš temne, žalostne novembrske dni, potem je to veselje naravneje. Kdor sedi v »svetlobi«, ne zna ceniti naraščajoče luči – šele na ozadju teme dobi luč svoj pomen. »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.« (Iz 9, 1).

In to povezuje drugo lekcijo s prvo: temni časi našega življenja so prehod iz enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več, da se začenja nekaj novega«. Poslovimo se, spustimo, da se lahko začne nekaj novega. Kdor pa se ne odpre za slovo, zanj se tudi ne more začeti nič novega.

In tako smo prišli do tretje lekcije: »November nam pokaže časnost zemeljskega in nas usmerja v to, kar je edino pomembno.« Vse zemeljsko mine, je samo začasno. Zato nam pravzaprav ne more biti preveč pomembno. Kaj pa ostane? Kaj pa je to, kar nas vodi skozi vse vzpone in padce našega življenja?

November razgali vse, kar naša družba, reklame in televizija pogosto prikazujejo kot sila pomembno. Vse to je minljivo. Zelo smiselno je, da so v tem mesecu tudi dnevi spomina na umrle – kajti smrt ima isto nalogo: da nas spomni na to, kaj v življenju resnično šteje, da loči pomembno od nepomembnega.

Obstajajo tri možnosti, kako ravnati v novembru z vsem, kar je povezano z našim razpoloženjem: dve sta precej nezdravi in ne vodita preveč v pravo življenje – tretja pa je možnost, ki nam pomaga resnično živeti:

November lahko v celoti izklopimo, lahko ga zmerjamo in se jezimo, lahko odpotujemo. Vse to popolnoma nič ne bo spremenilo, da november obstaja – in da takšne dneve celo potrebujemo. In lahko ste povsem prepričani: če novembra ne boste živeli takrat, ko je na koledarju, se vam bo pojavil nekje drugje … V našem življenju je pač tako, da se lahko »turobni november« znajde tudi v maju ali juniju – in ga je treba živeti takrat. Pravi koledarski mesec nam hoče samo pomagati in nas spomniti na to, da moramo pri sebi kaj (ali s čim) opraviti.

Druga možnost vodi v slepo ulico: obstajajo ljudje, ki se tako izgubljajo v tem razpoloženju, da zbolijo. »Novembra« ne razumejo kot prehod, ampak kot konec. Izgubljajo se v svoji žalosti, sami postajajo žalostni in sivi – in pozabijo na luč, ki sveti tudi njim, če bi znali odpreti oči. Takšni ljudje pogosto potrebujejo pomoč, ker so se tako izgubili v svoji temi, da sami ne najdejo več iz nje.

Tretja možnost je prava, ponujata jo narava in z njo tudi cerkveni koledar: november je treba razumeti kot prehod in priložnost, ko lahko izkušnje »poletja« v nas zorijo in jih predelujemo. Tudi temi dopustimo prostor in čas, ker je ne jemljemo kot neprijetno in nadležno, ampak kot nujni del svojega življenja, v katerem lahko zraste in nastane novo, kot čas, ko se poslavljamo, da se lahko rodi nekaj novega.

November je čas, ki nas prav s tem, da nas sooči z minljivostjo življenja, usmerja k Bogu. Ali – če še enkrat povemo drugače: sporočilo naše vere lahko svojo svetlobo resnično izžareva šele na tako temnem ozadju.

Usmiljenje Boga, ki svojemu Sinu ni prizanesel s temo – ne s solzami, s trpljenjem, celo s smrtjo ne – za vse tiste, ki iščejo samo sončne dni, verjetno ne pomeni veliko. Kdor pa sprejme november, ker sprejema resnično življenje, zna Božje usmiljenje prav ceniti. In šele tako dobijo sveče adventnega venca svoj smisel … Prižgati svečo v temi – in pustiti, da ta svetloba raste – ker nam Bog naše teme ne odvzame, ampak pride sam k nam.

Andrea Schwarz, Moj resnični božič