MARIJA, ČISTO POSEBNA

Marija ima v občestvu svetnikov edinstveno mesto. Bog, ki se je učlovečil v njenem telesu, ji je v zgodovini namenil ključno vlogo. Odrešenjsko delo se je začelo z njeno privolitvijo. Bog je hotel, da so se v njenem življenju, ki je bilo prepleteno z Jezusovim, uresničile mnoge starozavezne napovedi.

Nihče ne more zanikati, da je bila Marija že od začetka obdarjena z edinstveno milostjo. V Knjigi razodetja Bog oznanja: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu!« Marija pa je blagoslovljena od trenutka, ko jo prvič srečamo na straneh evangelijev (glej Lk 1, 42).

Dejansko gre za več kot blagoslov. Na začetku Lukovega evangelija nam njen angelski obiskovalec pove, da je Marija »milosti polna«. Angel jo pozdravi tako, kot da bi bil ta pozdrav njen naziv: »Pozdravljena, milosti polna!« Nekateri to prevajajo z besedami: »Pozdravljena, najljubša!« Prevod je res težaven, ker grške besede kecharitomene ne najdemo skoraj nikjer drugje v antični literaturi. Kadar želi Nova zaveza povedati, da je nekdo »poln milosti«, uporablja druge izraze, na primer pleres charito, kot pri Štefanu (Apd 6,8).

Že redkost tega izraza pričuje o Marijini edinstvenosti. Grška slovnična oblika nakazuje, da je njena »milost« ali »priljubljenost« sedanje in trajno stanje, ki je posledica preteklega Božjega delovanja. Celo oblika angelovega pozdrava je v Svetem pismu edinstvena: gre za edini primer, ko angel nagovori nekoga z nazivom, namesto z osebnim imenom.

Marijina sorodnica Elizabeta po Božjem navdihu prepozna dekletovo edinstvenost in vzklikne: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1, 41-42). za razliko od drugih svetnikov je Marija »blagoslovljena« že v življenju, ko se prvič srečamo z njo, in ne šele po smrti, kot tisti, ki »umirajo v Gospodu«.

Marija sama razglaša, da je to šele začetek: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«. Ta trditev bi se v ustih vsake druge zgodovinske osebe zdela predrzna in prevzetna. Redko koga se ljudje še spominjajo po njegovi smrti, kaj šele po tisoč letih. Kljub temu je Sveto pismo to drzno trditev uboge nazareške deklice posvetilo.

Marijina blaženost pa ni posebnost Lukovega evangelija, ampak jo najdemo tudi v Razodetju. Janez med dramatičnim videnjem zagleda nosečo ženo, »ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12, 1-2). Ta žena je nato rodila »otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in njegovemu prestolu« (v. 5). Ta otrok je nedvomno Jezus; bleščeča žena pa njegova mati. Potem vidimo Marijo, okronano v nebesih in obsijano z nebesnimi lučmi. Po tem blagoslovu ni edinstvena le med ženami, ampak med vsemi ljudmi. In ker je ta blagoslov nebeški, je večen.

(Scott Hahn, Zakaj verujem?)