MILOSTI ROŽNEGA VENCA

Ludwig Windthorst, nemški politik iz 19. stoletja, se je ob neki priliki znašel v skupini neverujočih prijateljev. Izzvali so ga, naj jim pokaže svoj rožni venec. Pripravili so mu namreč potegavščino, saj so mu ga pred tem neopazno vzeli iz levega žepa. Windthorst je mirno segel v svoj levi žep. Ko pa je opazil, da tam rožnega venca ni bilo, je preprosto segel v svoj desni žep in jih prelisičil. Vedno je namreč imel pri sebi še en, rezervni rožni venec!

Christoph Willibald Gluck, sloviti nemški glasbenik, se je med dvorskimi sprejemi na Dunaju pogosto umaknil na stran za nekaj minut, da bi zmolil svoj rožni venec…

Zakaj navajam te primere osebnosti, ki so molile rožni venec? Zato, ker nekateri tej molitvi oporekajo. Prigovarjajo, da je otročja, površna in da ni dostojna resnega, odraslega kristjana. Drugi negodujejo, češ da je avtomatična, omejena zgolj na ihtavo ponavljanje zdravamarij, enolična in dolgočasna.

Toda kriza rožnega venca je zgolj posledica. Vzrok je splošna kriza molitvenega življenja v našem času. Ljudje so prevzeti z gmotnimi skrbmi. Le malo razmišljajo o svoji duši… Donoso Cortes je dejal: » Svet je na slabi poti, ker je na njem več spopadov kakor molitev…«

Kaj mi še lahko pomaga pri molitvi? Da sem vsaj za pol urice pred Bogom takšen, kot sem zares, z vso svojo bedo in z vsem najboljšim, kar premorem; da iz mojih globin pride na površje otrok, ki je v meni, ki bi se rad smejal, klepetal, ljubil Gospoda in bi se rad včasih tudi zjokal in doživel Božje usmiljenje. Rožni venec, preprosta in lahka molitev, mi pomaga biti otrok. Tega me niti malo ni sram.

Spoznal pa sem še nekaj. Ali je res rožni venec ponavljajoča se molitev? Karel de Foucauld je dejal: »Ljubezen si izražamo le z malo besedami, ki so vedno enake in jih vedno znova ponavljamo.«

 

Papež Janez Pavel I (objavljeno v Magnificatu, oktober 2013)