MOLITEV SPREMINJA SVET

»Tukaj pomaga le še molitev…«, ta beseda kar dostikrat zadene. In blagor nam, če na koncu naših dejanj ne bomo obupali, ampak zbrali pogum za molitev.

Pa vendar je ta beseda tako pogosto slaba beseda. Molitev naj ne bi bila zgolj ultima ratio, torej zadnji izhod, ampak prima ratio, torej začetek, prva stvar.

Molitev dejansko spreminja svet. In sicer iz treh razlogov.

Najprej: Bog ne stoji le za vsemi vzroki, Bog ni najbolj oddaljeni člen v verigi vseobsegajoče vzročno-posledične povezanosti. Ne, on je Bližnji, Edini, ki vedno deluje. Molitev vplete Boga v igro, v tisto igro, ki je noče igrati brez naše svobode. Toda največja svoboda je v tem, da nočemo igrati svoje, temveč vplesti v igro Njega samega, ga klicati – in on sliši.

Torej: tudi neposredno bodo vzročno-posledične povezave znotraj sveta drugačne, če se vmešajo molivci s svojo molitvijo. Kjer so vmes molivci, tam so v igri drugačne usmerjenosti, druga merila in druge moči kakor v zaprti družbi organizatorjev. Sodoma ni Sodoma, če v mestu živi dvajset ali vsaj deset ali vsaj pet pravičnih. Molivci tako rekoč v kaos delujočih moči vnašajo red in strukturo, ki nosi vse (prim. 1 Mz 18,23-33).

Končno: Kdor moli v resnici, bo tudi sam drugačen – ne le v svojem bitju, ampak tudi v svojem delovanju. Ne morem zares moliti za mir – in ničesar storiti za mir. Ne morem moliti za odpravo lakote in revščine – in vse obdržati zase.

Molitev se steguje po Božji roki, ki edina spreminja svet. V  molitvi se Bog steguje po naši roki, da bi spremenil svet.

 

(Klaus Hemmerle, Tvoje srce na Božjem ušesu)