NEŽNOST IN MOČ

NEŽNOST IN MOČ

Pred nekaj dnevi, ko sem z znanko sedela v bifeju na kavi, me je vprašala precej naravnost in nepričakovano: »Kaj pa je zate pravzaprav ‘dober prijatelj’? Po čem se odlikujejo prijateljstva, ki bi jih ti opisala kot ‘dobra prijateljstva’? Nekaj časa sem morala premišljevati, saj tega ni tako lahko ubesediti…
• Dober prijatelj mi je blizu, tudi če se dolgo nisva videla.
• To je nekdo, za katerega vem, da bo tu, če ga bom resnično potrebovala.
• Je nekdo, kateremu se lahko – če je potrebno – zaupam ob nemogočem času z najbolj nemogočimi stvarmi.
• Z njim lahko molčim – ali počnem tudi kakšno neumnost.
• To je nekdo, ki me tolaži, če ne razumem več sebe ali življenja; pove pa mi tudi svoje mnenje in me strezni, če je potrebno.
• Je nekdo, ki mi brani hrbet in ni nikoli zahrbten.
• Nekdo, ki me obdaruje – in od njega se tudi jaz pustim obdarovati.
Takšnih dobrih prijateljev je le malo v mojem življenju – in z besedo ‘prijatelj’ nisem preveč razsipna. Ne poklanjam je kar tako, kakor tudi ne svojega prijateljstva. Ta dar mi je preveč dragocen…
Tako ali vsaj podobno sem ji skušala v pogovoru dati odgovor. Mlada žena je premišljevaje poslušala in precej dolgo mešala svojo kavo. Toda meni niso šli vprašanje in moji poskusi odgovora več iz glave. In ko sem v pripravi na binkošti še enkrat pregledala v naši pesmarici pesmi o Svetem Duhu, sem se nenadoma domislila: pravzaprav je Sveti Duh v pesmih prav tako opisan, kot si predstavljam ‘dobrega prijatelja’.

»Pridi, Sveti Duh, ki daješ življenje,
napolni nas s svojo močjo!
Tolažnik, ki mehčaš srca,
opora, ki nam jo podarja Oče,
iz tebe izvira življenje, luč in ogenj,
nam šibkim daješ moč in pogum,
pridi, naš gost, ki razsvetljuješ srce in duha,
v nemiru nam podarjaš počitek,
v vročini nas ohladiš.«
(prosti prevod Hvalnice, št. 241)

Sveti Duh kot ‘dober prijatelj’, ki ga je Bog podaril človeku, da mu stoji ob strani? Zakaj pa ne?!
Sveti Duh daje človeku pogum, s svojo ljubeznijo in predanostjo nas spreminja, iz nas izvabi dobro in najboljše. Njegova bližina nas ozdravlja, nas potolaži. Je nekaj tihega in nežnega, kar moramo zaščititi – me pa tudi prav močno vodi. Je Božja moč in ljubezen, ki me obdaja – in v katero se lahko potopim.
Kjerkoli govori Sveto pismo o Svetem Duhu, se Bog ljubeznivo obrača na ljudi, vabi nas na praznovanje prijateljstva z Bogom. To se začne že pri stvarjenju sveta, ko Božji Duh veje nad vodami in s tem nakazuje, da se Bog obrača na svet. Pri Jezusovem krstu v Jordanu pride nadenj Sveti Duh in Bog nam razloži: » To je moj ljubljeni Sin!« In ko je Jezus šel k Očetu, je apostolom poslal Svetega Duha kot znamenje svoje naklonjenosti. To pa so binkošti!
Sveti Duh – dobri prijatelj človeka. Prijatelj, ki nam je blizu, ki nam brani hrbet, ki se mu lahko zaupamo. Prijatelj, ki nas nežno tolaži, če smo žalostni – in ki nas polne moči postavi na prepih, kadar nas mora pretresti. Dober prijatelj ostaja – in to prijateljstvo je prav tako težko opisati kot tisto med ljudmi.
Toda – po čem spoznam ljubezen? Po čem spoznam prijateljstvo? Po čem spoznam Svetega Duha? Objektivnih kriterijev skoraj ni. Prijateljstva in ljubezni ne morem meriti po velikosti daril, tudi čas, ki ga prebijemo skupaj, ni pravi pokazatelj. Mogoče pa najbolje odgovarja Jezusova beseda: »Po njih sadovih jih boste spoznali!« (Mt 7, 16). Povsod, kjer deluje Sveti Duh, bi moralo vse rasti in cveteti od življenja. Tam, kjer sta ljubezen in prijateljstvo odkrita in pristna, bi morale zeleneti stepe in v puščavah bi morali izvirati studenci. Kjer strah utesnjuje življenje, bi se morali odpreti, in kjer se izgubljamo v neznanem, bi se gotovo ustavili. V nevarnosti vidimo rešitev, v utrujenosti dobimo novo moč, sredi mraza se topi led. Če sem zašel, se mi odpre pot, če ne morem ali nočem več, me nekdo vzame v roko in mi nežno obriše solze z obraza. To je ljubezen, to je prijateljstvo – to je Sveti Duh.
Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15, 14-15). Smo dejansko razumeli to sporočilo? Hlapec ali dekla delata proti plačilu za gospodarja – s prijatelji pa skupaj praznujemo. Je moje življenje delo za Gospoda, mogoče za pričakovano nebeško plačilo – ali pa je moje življenje praznovanje z Bogom?
Z binkoštmi se v cerkveni liturgiji ponovno začenja čas, ki se v letnem krogu imenuje »čas med letom«. Vsakdan se vrne, tudi učenci in apostoli gredo zopet k svojemu delu. Ampak z njimi gre Sveti Duh. Ali drugače rečeno: Božje prijateljstvo jih spremlja.
Sveti Duh je izraz tega Božjega prijateljstva z nami. In to ni prijateljstvo, ki bi bilo omejeno na ‘dobre čase’ in velika cerkvena praznovanja, ampak je vez, ki nas nosi v našem vsakdanu. In to spreminja naš vsakdan, tudi mojega. Tudi če je delo na videz monotono, je smisel in motivacija vedno nova. To ni samo angažiranje «za…«, ampak delo »z…«. Sam Bog se je povezal z nami, sam Bog dela z nami. Ne odvzame nam dela – tudi življenje z Bogom ni en sam praznik, vsaj dokler smo na Zemlji. Toda to je delo z Bogom. To je delovanje iz prijateljstva in ljubezni. To ni dolžnost, prisila – saj se v prijateljstvu in ljubezni prav nič naj ne bi dogajalo iz dolžnosti in prisile. To je samoumevno sodelovanje, s skupnim ciljem pred očmi…
Priznajmo, Bog je ob tem praviloma močnejši, gospodujoč. In to mora biti tako! Kakšen Bog pa bi bil, če ne bi bil gospodujoč, močan? Bi verjeli v takšnega Boga?
Toda Bog je lahko včasih tudi šibek – takrat, ko ga ljudje zlorabljajo, izkoriščajo, razvrednotijo. In takrat potrebuje Bog moje, naše prijateljstvo. Ne velja samo »Bog z nami«, ampak tudi »mi z Bogom«. Bog potrebuje za ta svet naše roke, naše noge, naše srce in naš razum – in mi potrebujemo Boga, da se lahko za ta svet razdajamo.
Bog in jaz, Bog in mi – skupaj lahko naredimo veliko. In binkošti, praznik Božjega prijateljstva z nami, nas vabi, da o tem ne samo razmišljamo, ampak to tudi živimo.

(Andrea Schwarz, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje)