OSAMELOST KRISTJANA

OSAMELOST KRISTJANA

V današnjem razduhovljenem svetu je človek osamel že s tem, da verjame v obstoj tega čutno ali eksperimentalno resničnega sveta. Skratka, da ne verjame, da poleg materije in energije utegne obstajati še kakšno drugo vesolje.

Še bolj osamel si, če verjameš v osebnega Boga, s katerim si lahko v osebnem stiku.

Še bolj si osamel, če verjameš, da je svet obiskal njegov sin Jezus Kristus. Če najmanj verjameš, da je Cerkev kljub vsemu človeškemu na sebi v bistvu Božja ustanova.

S tem ni povedano nič novega. V slovesnem govoru pri zadnji večerji je Kristus rekel apostolom: »Vi niste od tega sveta.« Tako je bistveno označil tudi njihove učence, kristjane.

Ali jih je s tem izločil iz tega sveta in njegovega dogajanja?

Tako so ga razumeli tisti, ki so se osebno v prvih stoletjih umaknili v puščavsko samoto, dalje ustanovitelji kontemplativnih redov, samostansko ločenih od sveta, kakršni v manjši meri obstajajo še danes. Tudi na Slovenskem, tako na primer kartuzijani, cistercijanci, klarise, karmeličanke in še kakšna druga skupina. Evidentno je, da je bila v kontemplativno življenje poklicana lahko samo velika manjšina, saj bi sicer krščanstvo z ukinitvijo zakonske zveze blokiralo razvoj svoje zgodovine.

Če je Kristus napovedoval osamelost kristjanov, gotovo ni mislil sociološki, ampak duhovni način. Vedel je, da bodo mnogi njegovo oznanilo sprejeli, a da ga bodo malo ali celo slabo živeli. Gre torej za manjšino, ki ni številčno označljiva. Sicer bi imeli danes 2 milijardi vzornih kristjanov, pa je upad vere in verske prakse viden posebno v matici krščanstva, na Zahodu.

Ne gre torej za številke, ampak za kvaliteto, za krščansko kvaliteto, za čim zvestejše življenje po Kristusovem nauku. Ta kvaliteta nikakor ni vezana na poseben poklic, saj je lahko na primer kakšen zdravnik v bistvu bolj kristjan kot kakšen menih. Gre torej za kvaliteto, ki je mogoča v vseh poklicih: od ročnih do intelektualnih.

Cerkev danes bolj kot v kontemplacijo vabi vernike v poklicno krščansko kvaliteto. 

Krščanska kvaliteta pa nujno predpostavlja tudi poklicno kvaliteto. Ne moreš biti v poklicu, ki si si ga izbral, slab delavec, obenem pa vzoren kristjan. Ne moreš biti na primer zelo dober kristjan in površen zdravstveni delavec. Prav tako ne moreš biti krščansko kvaliteten, če si površen profesor, ne moreš biti prav tako krščansko kvaliteten, če si kot pravnik ali sodnik pristranski. Ne moreš biti dober kristjan, če kot politik varaš, lažeš ali zatiraš. In tako bi lahko naštevali brez konca.

Rekel sem naštevali, ker gre Cerkvi, kot rečeno, za to, da se kristjan bolj angažira kot kontemplira. Lahko rečemo tudi drugače: da se angažira v kontemplaciji, se pravi z živim stikom z Bogom.

Krščanska kvaliteta torej predpostavlja tudi takšno ali drugačno poklicno ali strokovno kvaliteto.

 

(Alojz Rebula, Tednik Družina št. 8 (18.02.2018) – Credo)