PRAZNIK JE MIMO

PRAZNIK JE MIMO

Praznične svete maše za ta božič so za nami… In šele v tišini, ki nastane, mi postaja jasno, kaj mi božič v resnici pomeni.

Prav lahko si predstavljam, da se je tudi tej mali družini v Betlehemu mogoče dogajalo nekaj podobnega. Nekaj časa je bilo v hlevu in okoli njega prav živahno: strmeči pastirji, ki so prišli gledat novorojenega – kakor nam poroča evangelist Luka – ali trije modri z Jutrovega, prav gotovo s svojim spremstvom – kakor nam poroča evangelist Matej. Veliko miru res niso imeli: mlada, izčrpana mati, oče, ki so mu angeli vedno znova prinašali skrivnostna sporočila, malo dete, ki se je moralo šele navajati na ta svet.

Sedaj so vsi obiskovalci odšli. Vsi, ki so prišli, da bi nekaj videli, so se vrnili domov. Celo angeli so šli po svoji poti… Praznik je mimo. Ob jaslih v hlevu je mirno. Sveta družina je sama s seboj. In v resnici bo šele sedaj sveta noč postala tiha, blažena. Spijo  – mogoče bedi le Jožef, ki skrbi za to, da bi ogenj ne pogorel, čuje nad Marijo in sinom, ki vsa utrujena mirno spita.

Morda se skrivnost te svete noči počasi jasni šele takrat, ko pride do besede tišina, ko le soj sveče malo razsvetljuje noč in ogenj malo greje.

Morda se skrivnost te svete noči začne prav šele takrat, ko vsi, ki so hoteli nekaj videti, odidejo.

Morda skrivnost te svete noči potrebuje zavetje samote.

Praznik je mimo – in skrivnost začne živeti. Živi v ljudeh, ki niso prišli samo zato, da bi nekaj videli ali doživeli, ampak nosijo in čuvajo čudež te noči v svojih srcih.

Božič ni glasen in prešeren praznik. Božič je tiha in sveta noč, ko Bog postane človek, otrok. Božič je skrivnost, ki človeka umirja in ga posvečuje. Bog postane človek.

Kdor resnično išče božič,  ga  ne bo našel tam, kjer je glasno, kjer je množica in hrup. To niso kraji za skrivnost. Skrivnosti našega življenja potrebujejo zavetje tišine in samote, teme in preprostosti – in ne prenesejo gledalcev. Le tako lahko v nas zaživi skrivnost božiča: malo ognja, ki nas greje, malo svetlobe, ki razsvetli noč – in Bog, ki nam prihaja naproti in postane človek.

Le to je praznik, ki se nadaljuje.

(Andrea Schwarz, Moj resnični božič)