Pridiga p. Marka Rupnika

5. nedelja med letom A – 5. 2. 2017
Mt 5,13–16

Gospod zelo jasno pove: »Vi ste sol zemlje.«

Velikokrat smo že razmišljali, kar je zapisano v 2 Mz 2,13, da je potrebno osoliti vsako daritev; da gre za solno zavezo. V 4 Mz 18,19 je ponovno uporabljena sol kot nepreklicna, trajna, stalna zaveza.

Vidi se, da je stvari potrebno osoliti, da trajajo, ostanejo, da se ne pokvarijo in da imajo okus, sicer je daritev brez okusa.

Potrebno je torej imeti sol, da okušaš življenje, da najdeš smisel tega, kar živiš. In imeti modrost življenja.

V Kol 4,6 pravi: »Vaše govorjenje naj bo zmeraj ljubeznivo, začinjeno s soljo.« Gre za sol tudi kot modrost življenja.

A Kristus poudari nekaj drugega: če sol izgubi okus, je konec, bo zavrženo. Torej ne gre za vprašanje biti sol, ampak ne izgubiti istovetnosti, ostati sol. Gotovo je to nadležno za tiste, ki imajo radi religiozno krščanstvo z mnogimi obredi, ceremonijami, oblastjo, da so na vidnem …

Kajti prva stvar je, da sol ne sme ostati vidna. Če namreč ješ juho in so notri še drobci soli, ti ravno ne tekne.

Druga stvar: v tej podobi se vidi tudi količina Kristusovih učencev v svetu. Biti mora pravilna: če je je premalo, se čuti, da manjka sol, če pa je je preveč, tudi ni užitno. Menim, da tudi to ni všeč tistim, ki se zabavajo z oblastjo Cerkve in sprejemajo miselnost imperija, države itd. Kajti kaže na smisel kristjana, ki ni viden, ampak je navzoč. Da, okus, ohranja, ima modrostno vizijo, a ga ni veliko in ni vsem na očeh.

O tem, da se vidi, pa je druga beseda, o kateri je govora. A ne pravi, da moramo biti kak obelisk, ampak luč. Reče celo, da »se ne more skriti« – nanaša se na Izaija, na goro Sion, Jeruzalem itd. – mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Luč ni ustvarjena zato, da bi se skrila, to bi bilo smešno. Denar še lahko skriješ pod mernik, luči pa ne. Ne moreš torej biti gospodar luči. To je še ena nadležna beseda, saj govori o vidnosti kristjana, učenca, vendar govori o luči.

To pa je tako jasno, da ne moreš dvomiti, ko v Jn 8,12 reče: »Jaz sem luč sveta.« Nobenega dvoma ni, da je luč On. Pravi: »Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« Kdor hodi za menoj – je podoba, ki jo ima pred seboj. On je ta luč. Kdor hodi za to lučjo, vidi, kje hodi in se ne spotakne. Ta luč je luč življenja in ne nek čuden žaromet. Že v Jn 1,4 reče: »… življenje je bilo luč ljudi.« Življenje, »zoé«, sinovsko življenje. To življenje med Očetom in Sinom je luč ljudi.

V zadnji vrstici končno pridemo do tega, da smo vidni mi: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša lepa dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« Pred ljudmi – v grščini je zapisano natančno tako: pred, človek hodi in prav pred njim pada luč: tako naj sveti vaša luč. Na nek način se nanaša na Jn 8: Tudi mi smo pred ljudmi tako kot on; Kdor hodi za menoj, vidi hoditi. Jasno pove, da gre za luč, ki razsvetljuje spredaj, pred ljudmi. Zdi se torej, kot da kristjan hodi pred drugimi. In čudno: ne vidijo ga. Kristjan ni viden. Vidna pa so njegova lepa dejanja. Vztrajam na tem: lepa. Pravijo: v grščini ima lep enak pomen kot dober. A če bi imel enak pomen, bi bilo zapisano dober, vendar piše lep. Ker pa smo ponaredili toliko tega, kar se je dalo in je bilo vedno razlagano etično, pravno … smo vztrajali na dobrih delih, a je zapisano lepa dejanja. V Jn 10, ko Kristus pravi: »Veliko lepih del, ki izhajajo od Očeta, sem vam pokazal.« Tudi tu gre za isto besedo. In tudi, ko v Jn 14 pravi, če že ne verjamemo njemu, naj verjamemo vsaj lepim delom, ki jih je storil. Če je tako, pomeni, da ne gre torej toliko za vidnost kristjana, ampak bolj za kristjanovo delovanje, ki pa je odvisno od luči. Ne reče: Glejte, da boste delali dobra dela, da bodo ljudje … Ne, ampak: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da …« Gre torej za vprašanje luči. Potrebno je svetiti na tak način, to je, potrebno je živeti na tak način – kajti življenje je luč – potrebno je živeti na tak način, da bodo ljudje našli odnos z Očetom. Pred ljudmi se odpre pot v nebesa, pot k Očetu. Vidnost kristjana ni dovolj, potrebna je tudi berljivost. Ne samo da nas vidijo, morajo nas tudi prebrati. Ljudje nas morajo prebrati enako kot Očeta. Kristjan se vidi, vidi se po svoji luči. A v tej luči razbereš njegov sinovski odnos z Očetom.

Kaj vse smo učili svet! Koliko železne logike smo proizvedli, da bi stisnili vsakogar, ki razmišlja drugače; da bi pokazali, da imamo prav. A apostol Pavel takoj v Rim 1,21 pove, da ne gre za poznavanje, ampak za odnos z Bogom, za hvaljenje Boga, slavljenje Boga. Tega pa nismo uspeli prebuditi v ljudeh. Z mogočnim strojem evangelizacije smo prestrašili svet, nismo pa prebudili v njih, da bi hvalili Boga Očeta. Kajti tu gre za vprašanje luči in ne moči sredstev.

Gre za vprašanje luči. Naš način obstoja, delovanja je vprašanje luči. Ta luč spodbudi željo, da bi tudi oni pripadali tej luči, Nekomu, kateremu tudi mi pripadamo. Ljubezen prebudi ljubezen. Odnos vstopi v odnos. Zato je pomembna besedna zveza lepa dejanja. Kajti dogmatično je lepota taka; kot pove Solovjov: eden v drugem. Kot pravi tam: »Pokazal sem vam Očetova dela, ta lepa dela, zato verujte, da sem jaz v njem in on v meni in da delam ta dela, ker sem poslan.«

Lepo dejanje se razlikuje od dobrega dejanja po tem, da je lepo dejanje večplastno, pokaže nekoga drugega, gre za vprašanje poezije. Tu se oporeka: kakšna poezija neki, mi gremo naprej s tankom! Ne! S poezijo. Kajti vprašanje evangelizacije je umetniško vprašanje, poetično vprašanje. Kajti vidiš osebo, in v njej luč, v njenih gestah vidiš nekaj privlačnega in je ne moreš več pozabiti. Tako se je že vzpostavil odnos. Daleč je, a se nenehno vračaš k njej, ker si videl luč. Za to gre. Kajti je nekdo, ki je postal prisoten. Človeško meso odpre v navzočnost, v odnos s to navzočnostjo. Naša človeška realnost, naše kretnje, naša skrb drug za drugega … pokažejo navzočnost nekoga drugega. Kdor to opazi, umolkne. Začne se pot. Izbere Očeta. Vzbudi se slavljenje: Slavim Očeta za tako navzočnost.

Gre za poetično vprašanje. Izgovarjamo se, da je pesnikov malo. Vendar smo kot otroci vsi bili pesniki. Kajti – kot je govoril Špidlik – otrok govori z vsem: z zajci, snegom, snežinko, ki se stopi in joče, ker se je stopila … Tako je. Prav to danes govori Kristus. Vi ste to. Vi ste ta navzočnost v svetu, ki naredi svet privlačen in daje slutiti, da nismo sami, da živimo iz odnosa in za odnos in to je luč. To je življenje kot luč.

Vidite, morda moramo veliko razmišljati, preden bomo znova napadli svet z načrtom evangelizacije. To smo že storili, pa so vsi pobegnili. Torej tega ni za delati. Ampak biti navzoči, prebujati sveto nevoščljivost, željo, zaljubljenost v svet … da rečejo: Kako lepo! Tudi jaz bi rad pripadal nekomu, ki je tako navzoč … Torej smo. Opaziti to luč gest, obrazov, pogledov, drobnih uslug drug drugemu, ki pokažejo ljudem luč, ki jim dvigne pogled, ki jim dvigne glavo in ki jim dá izgovoriti temeljno besedo človeškega obstoja: Oče!

 

Po avdio posnetku zapisan prevod pridige p. Marka Rupnika, 5. 2. 2017.