STOPITI IZ SEBE

STOPITI IZ SEBE

Kaj pomeni biti kristjani? Kaj pomeni slediti Jezusu na Kalvarijo, na križ in v vstajenje? Med svojim zemeljskim poslanstvom je Jezus prehodil Sveto deželo; odbral dvanajst preprostih mož, da bi pri njem vztrajali, z njim hodili in nadaljevali njegovo poslanstvo. Izbral jih je izmed ljudi, polnih vere v božje obljube. Nagovarjal je vse, brez razločka, velike in male, bogatega mladeniča in vdovo brez prebite pare, mogočne in slabotne. Delil je usmiljenje in odpuščanje; zdravil je, tolažil, bil razumevajoč; vlival je upanje; daj je vsem čutiti božjo navzočnost, ki ji je kakor dobremu očetu in dobri materi njuni otroci mar prav vsak človek. Bog ni čakal, da bi mi prišli k njemu, temveč je brez oklevanja, brez pomislekov sam pristopil k nam. Takšen je: vedno naredi prvi korak, stopi do nas. Jezus je živel vsakdanje življenje navadnih ljudi. Ganila ga je množica, ki je bila kakor čreda brez pastirja. Jokal je ob bolečini Marije in Marte, ko jima je umrl brat Lazar. Med svoje učence je poklical javnega grešnika, doživel je tudi prijateljevo izdajstvo. Po njem nam je Bog zagotovil, da je z nami. »Lisice,« je rekel, »imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Mt 8, 20). Jezus nima doma, kajti njegov dom so ljudje, smo mi. Njegovo poslanstvo je v tem, da vsem odpira vrata k Bogu, da vsem ponavzočuje božjo ljubezen.

V velikem tednu doživljamo vrhunec te poti, tega načrta ljubezni, ki se skozi vso zgodovino kaže v odnosih med Bogom in človeštvom. Jezus prihaja v Jeruzalem, da bi naredil zadnji korak, s katerim povzema vse svoje bivanje: popolnoma se daruje, ničesar ne zadrži zase, niti življenja. Pri zadnji večerji s svojimi prijatelji lomi kruh in deli kelih »za nas«. Božji Sin se daruje za nas. Da bi bil vedno z nami, da bi bival med nami, izroča v naše roke svoje telo in svojo kri. Na Oljski gori in med zaslišanjem pred Pilatom se en upira, temveč se vda. Je trpeči služabnik, katerega je napovedal prerok Izaija; služabnik, ki je samega sebe dal v smrt (prim. Iz 53, 12).

Jezus ne živi te ljubezni, ki vodi v žrtvovanje, trpno, brez volje ali kakor da gre za usodo. Seveda ne skriva svojega globokega človeškega nemira pred nasilno smrtjo, temveč se zaupno izroča Očetu. Jezus se je prostovoljno izročil v smrt, da bi odgovoril na ljubezen Boga Očeta, popolnoma združen z njegovo voljo, da bi tako očitno pokazal svojo ljubezen do nas. Na križu »me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2, 20).

Kaj vse to pomeni za nas? Pomeni, da je takšna tudi moja, tvoja, naša pot. Živeti veliki teden je hoja za Jezusom, pa ne le z ganjenim srcem. Živeti veliki teden pomeni stopiti iz nas samih, da bi se obrnili k drugim, šli na obrobja bivanja, sami prvi stopili k svojim bratom in sestram, zlasti k najbolj oddaljenim pozabljenim, potrebnim večjega razumevanja, tolažbe in pomoči. Toliko lakote je po živi navzočnosti usmiljenega in ljubečega Jezusa!

Živeti veliki teden pomeni, da se kar najtesneje povežemo z božjo logiko, z logiko križa, ki ni v prvi vrsti logika bolečine in smrti, temveč ljubezni in tistega darovanja sebe, ki prinaša življenje. Pomeni sprejeti logiko evangelija. Slediti Jezusu, spremljati ga, vztrajati pri njem terja izstop. Stopiti iz sebe, posloviti se od utrujene in zlajnane vere, od skušnjave, da bi se zaprli v lastne načrte, ki konec koncev ožijo obzorja ustvarjalnega božjega delovanja. Bog je stopil iz samega sebe da bi prišel med nas, si med nami razpel svoj šotor in nam prinesel usmiljenje, ki rešuje in daje upanje. Tudi mi se – če želimo hoditi za njim in pri njem vztrajati – ne smemo zadovoljiti z oskrbovanjem devetindevetdesetih ovac v ogradi, temveč moramo »stopiti ven«, z njim iskati izgubljeno, najbolj oddaljeno.  Zapomnite si: stopiti iz sebe kot Jezus, kakor je Bog stopil iz sebe v Jezusu in je Jezus stopil iz sebe za nas.

Lahko bi kdo rekel: »Ampak, oče, saj nimam časa,« »toliko dela imam,« »težko je,« »kaj lahko storim s svojimi skromnimi močmi, grešen in preobremenjen?« Pogosto se zadovoljimo s kakšno molitvijo, tu pa tam z raztreseno nedeljsko mašo, z miloščino, nimamo pa poguma, da bi stopili iz sebe in oznanjali Kristusa. Malce smo podobni Petru. Komaj Jezus spregovori o trpljenju, smrti in vstajenju, o darovanju samega sebe, o ljubezni do vseh, že ga apostol potegne stran in graja. Jezusovo govorjenje postavlja na glavo njegove načrte, postaja nesprejemljivo, maje gotovost, ki si jo je umislil, njegovo idejo o Mesiji. Jezus pogleda po učencih in odvrne Petru z enim morda najtrših evangeljskih stavkov: » Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško« (Mr 8, 33)! Božja misel je vedno usmiljena, ne pozabite tega. Božja misel je vedno usmiljena – usmiljeni Oče je! Bog misli kakor oče, ki pričakuje vrnitev sina in mu gre naproti, gleda ga, kako prihaja, ko je še daleč… Kaj to pomeni? Da hodi vse dni gledat, ali se sin že vrača domov. To je naš usmiljeni Oče. Pričakuje ga na terasi svojega doma. To je znamenje. Bog misli kakor Samarijan, ki ne gre mimo nesrečneža s pomilovanjem ali pogledom, obrnjenim stran, temveč mu priskoči na pomoč, ne da bi zahteval kakršno koli povračilo; ne da bi se spraševal, ali je Jud, pogan ali Samarijan, ali je bogat ali reven; nič ne sprašuje. Ne tega ne česa drugega. Pomaga mu – takšen je. Bog misli kakor pastir, ki daruje svoje življenje za obrambo in rešitev ovac.

Veliki teden je čas milosti. Gospod nam ga daje, da bi odprl vrata našega srca, našega življenja, naših župnij – žal je toliko zaprtih! – gibanj, združenj, in bi šli naproti drugim, jim postali bližnji, ki prinašajo luč in veselje naše vere. Vedno stopajte iz sebe! In to z božjo ljubeznijo in nežnostjo, spoštljivo in potrpežljivo, vedoč, da mi ponujamo svoje roke, noge, srce, Bog pa je tisti, ki nas vodi in daje rodovitnost vsakemu našemu dejanju.

(Papež Frančišek, Cerkev, hiša usmiljenja)