V TIŠINI SLIŠATI BOŽJI GLAS

Pred nekaj leti je bilo samoumevno, da se božji glas najbolje sliši v tišini. Za mnoge ljudi to ni več tako samoumevno. Tišina je bolj disciplina ušesa kot jezika. Jezik utišamo zato, da lahko bolje slišimo. Kako težko je zaznati rahle zvoke, kadar govorimo. In božji glas je zelo nežen, rahel zvok, še posebej za ušesa, ki ga niso vajena. Če vaša ušesa niso vajena poslušati božjega glasu, potem ste tišine še posebno potrebni. Dirigent bo prepoznal zvok nežnega instrumenta, kot je na primer flavta, celo sredi trušča stotih glasbil orkestra. Nevajeno uho pa mora kar precej časa poslušati samo piščal, preden jo lahko zagotovo prepozna sredi orkestra. Podobno moramo dolgo časa v tišini poslušati božji glas, če naj ga pozneje prepoznamo sredi hrupa na tržnici.

Sodobnemu človeku je tišina še posebej neprijetna. Težko sedi pri miru sam s sabo. Stalno ga srbi, da bi hodil okrog, nekaj delal, nekaj govoril; ne more se sprostiti in tako njegova dejavnost povečini ni tako svobodna, dinamična in ustvarjalna, kot si to rad umišlja, ampak je prisiljena. Šele ko si zmožen mirno in tiho sedeti, se svobodno odločaš, ali naj delaš ali ne, govoriš ali ne, in takrat bosta tvoje govorjenje in dejavnost dobila novo globino in moč.

Sodobni človek trpi zaradi resne krize površinskosti. Ne more se poglobiti vase, ker ga v trenutku, ko poskuša to storiti, njegovo srce izvrže, kakor morje izplavi mrtvo telo. Neki pisec je to zgovorno izrazil: Človek je srečen le tedaj, ko pride v stik z izvirom življenja v svoji duši; ker pa je vedno izgnan iz svojega doma, zaklenjen ven iz svoje duhovne samote, je vedno manj oseba. Pesnik Gibran pravi: »Govoriš takrat, kadar nisi več v miru s seboj. In ko ne moreš več prebivati v globini svojega srca, živiš na svojih ustnicah. In zvok postane razvedrilo in igra.«

Želite narediti preprost preizkus, koliko ste sami žrtve krize površinskosti? Preverite, ali se v tišini dobro počutite. Koliko tišine prenesete, ne da bi vas gnalo h govorjenju? To pa še zdaleč ni edino merilo za globino, je pa kljub temu dokaj dobro.

(Anthony de Mello, Božji dotik)