VAŠE ODREŠENJE SE PRIBLIŽUJE

VAŠE ODREŠENJE SE PRIBLIŽUJE

S prvo adventno nedeljo začenjamo novo liturgično leto.

Advent, ki naj bi nas štiri tedne pripravljal na božič, nosi včasih prizvok asketskega očiščevanja in celo nekakšne postne resnobnosti.

Vprašanje je, ali nismo morda zanemarili prav tako pomembnega vidika adventnega radostnega pričakovanja, vedrine in veselja ob evangeljskem sporočilu: Vaše odrešenje se približuje.

Prihod Mesije so pripravljala stoletja zaupnega pričakovanja in hrepenenja!

Ali ne bi bilo tudi za ljudi sodobnega časa najpomembnejše prav to, da bi se v njih znova odprli studenci resničnega pričakovanja in hrepenenja po odrešenem življenju? Ali nas advent sploh še lahko prebudi iz monotonije življenja, v katero nas vklepajo skrbi za vsakdanji kruh? Ali se še lahko veselimo prihoda Odrešenika, ki prihaja v našo zgodovino in bo dokončno prišel poslednji dan kot usmiljeni Gospod?

Adventni čas tako meri utrip življenjskosti naše vere sredi okolja, v katerem se gibljemo in smo, okolja, ki je zadrgnjeno v zanko niča:

» Ni oaze, v katero bi se zatekli, ni kažipotov, ni vodnikov, samo beg in daljava … Razpadamo od cviljenja kovin in strupenih plinov, slepijo nas strupene barve.«

Zaprti svet, ki ni več sposoben pogleda navzgor in navzven, ki ni sposoben hrepenenja, pričakovanja in upanja, se lahko samo še použije v tragičnem samouničenju. Zato pisatelj nadaljuje svoj pretresljivi opis:

»Povsod odprte čeljusti velikega pohlepa, samo žretje, povsod volčji glad, povsod napeti lok razuma, mi pa smo tarče za njegove strupene puščice, prižgani so semaforji negotovega.

Požirajo nas stroji, stroji se požirajo med seboj, požiramo se, ne da bi se nam upiralo žreti lastno seme, svojo kri, svoje sanje, svoj onemogli krik in svoj konec. Povsod požiranje na tekočem traku, avtomatizirano žretje … povsod smrdljiva žveplena sapa nezaupanja.« (Tone Svetna, Ukana 5, 101).

V tako peklensko obarvano okolje doni, kot vedno znova ponujena rešitev, adventni klic: »Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka!« (Lk 21, 34).

Čujmo torej in prosimo, da bi mogli ubežati uničujočemu plesu zmaterializiranega okolja, ki nas vleče v svoj vrtinec.

»Težko je namreč živeti v brezizhodnem času, ko ni videti nikakršnih perspektiv, ko se zapirajo horizonti upanja …«

In če se mnogi naši sodobniki nemočno vdajajo brezupnosti, se kristjani v čuječnosti duha ogledujemo za Njim, ki je že prišel med nas in mora še priti v naš čas in naš kraj.

»Ko se milost zgubi iz življenja, pridi z vriskanjem pesmi,« poje Tagore v svoji iskreni molitvi.

Z naše strani je advent še neuresničen.

On mora priti nad nas in v nas: ne zgolj na vljudnostni obisk, ne na kratek klepet ali bežno slavje, marveč da prinese luč upanja v naša zatemnjena bivališča, da nam vdihne radost nad življenjem in vero v popolno preobrazbo zgodovine.

»Bog se ne skriva tistim,« pravi Teilhard de Chardin, »ki ga iskreno iščejo. Bog se nad svetom dobrotno sklanja, kot mati nad svojim novorojenčkom.«

Da, Bog nam je po Kristusu blizu kot slaboten človek; On nas bo obiskal poslednji dan, ko bo prišel v slavi in nas našel čuječe.

V starokrščanskem spisu Didache beremo:

»Čujte nad svojim življenjem; naj ne ugasnejo vaše svetilke in naj se ne razvežejo pasovi z vaših ledij, ampak bodite pripravljeni. Ne veste namreč za uro, v kateri pride naš Gospod. Zbirajte se pogosto in iščite, kar koristi vašim dušam; kajti vaš čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku popolni.« (XVI, 1)

(Lojze Bratina, Kruh Besede)