VELIKA NOČ

VELIKA NOČ

KJE JE KRIŽANI?


Kje je Križani?

V tej noči je vse tako nenavadno. Vse je pripravljeno, da se začnemo spraševati o tem. Vse je pripravljeno, da bi nas vznemirilo. Odvaljen kamen. Prazen grob. Mladenič v belem. Skrivnostne, čudne, nelogične besede: »Iščete križanega, mrtvega Jezusa. Ni ga tukaj.«
Velika noč je vznemirjenje našega življenja. Vedno pride nekaj, kar nas v naši zaverovanosti v lasten prav, v naši gotovosti in načrtih zmoti. To je velika noč, to je vstajenje našega življenja: Kristus, ki izginja. Kdaj celo na zelo krut in grob način. Kajti velika noč je tu, da nas pretrese, da nas ustavi, da prekine našo pot, ki je pot v grob, v smrt, in nam poreče: »Obrni se. Ni ga tukaj. Pojdi drugam.«
Da je Kristus živ, ni logično. A Kristus živi prav dokler ni logičen. Dokler nas vznemirja, dokler nam postavlja vprašanja. Če Kristus ne izgine, je mrtvi Kristus. Živi Kristus se pusti iskati. Zakaj? Ker hoče, da ga iščemo. Da bi, kakor On, »tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,4) Iskanje nas namreč spreminja. Spreminjanje pa je znamenje rasti, življenja.
Kje je torej Križani?
Edini namig, ki ga pusti Kristus v grobu, je mladenič, oblečen v belo. Oseba. Oseba, ki pravi: »Ni ga tukaj. Pojdite in povejte njegovim učencem in Petru.« Ne ostanite zaprti v svoje zamere, strah, sovraštvo. Pojdite ven, govorite z ljudmi. Poiščite ga. Tam je Križani, pri ljudeh. Oni so prostor naše velike noči.
Obrnimo se. Pojdimo do ljudi in povejmo: “Gospod je vstal!” Takrat ga bomo srečali.

 

(Marko Rijavec, 4. 4. 2015)

VZNEMIRLJIVOST PRAZNEGA GROBA

Starejši kot sem, težje je verjeti novici velikonočnega jutra. Moji grehi so pač vsako leto hujši, moja krivda vse težja, moji grobovi pa vse globlji. In vse bolj sem človek, vse bolj razumem, da sem slaboten, vse bolj obvladam logiko človeškega, tisto, da se vse vrača, da se vse plača. Da mojemu prekršku sledi obsodba, obsodbi pa kazen. Pravična in zaslužena kazen.
Zato je velika noč vsako leto lepša. Kjer je vedno večja tema, tam tudi vsaka luč vedno bolj zaslepi. Z vse večjo osuplostjo to jutro tekam v svoj grob, gledam in vidim in ne morem verjeti. Grob je prazen! Moj resnični grob, moj resnični in konkretni greh, moja zaslužena krivda, vse je prazno. Razlogov za mojo obsodbo in smrt ni več. Samo še povoji in prtič ležijo tam notri, čisto narahlo zardeli, kakor bi jih kdo nežno poljubil …
Zato je veliki noči tako težko verjeti. Zato je velika noč vsako leto bolj škandalozna. Ker je kakor ljubezen popolnoma nelogična. Saj bi nekako še sprejel, da je vstal Kristus. A da sem z njim iz svoje smrti vstal tudi jaz, da sem z njegovim vstajenjem osvobojen smrti in greha tudi jaz, da je v vsakem mojem grehu vedno tudi ljubezen, ki odrešuje, tega pa ne morem sprejeti. Da od smrti vstane Bog, še verjamem, da z njim vstane tudi človek, ne, tega pa ne. Pa čeprav Pavel pravi, da če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. (Rim 6,5) Pa saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Ne more kar umreti tisto, kar je v njem hudega. Vse to ne more kar izginiti. Ker ni mogoče. Ni mogoče, da te ima nekdo, slabšega kot si, vedno bolj rad.
Pa je tako. Ta ljubezen, kolikor nelogična je, je resnična. Enako resnična kakor moj greh, pa čeprav je verjeti vanj veliko lažje. Veliko bolj prepričljiv je kot ta praznina, ki gledam vanjo. Veliko glasnejši kot tišina velikonočnega jutra. Pa me ta velikonočna nevsiljivost ravno zato tako zelo vznemirja. Ker je laž vedno glasnejša od resnice in ker veliko bolj prepričuje tisti, ki nima prav. Ker vem, da ima prazne roke pred teboj samo tisti, ki ti je nekaj dal, in da molči samo tisti, ki te poljublja.
Kristus je vstal, resnično je vstal! Veselo veliko noč!

(Marko Rijavec, 1. 4. 2018)