V duhu prizadevanj za edinost kristjanov smo v soboto, 2. marca 2019, v župnijski cerkvi sv. Štefana lahko doživeli lepoto vzhodnega bogoslužja, ko smo prisostvovali sveti maši po obredu sv. Janeza Zlatoustega, z namenom, da bi svojo bolj racionalno usmerjeno zahodno duhovnost obogatili z mističnim doživljanjem Boga, ki bolj prevladuje pri vzhodnih bratih.
Mašo je vodil dr. Anton Štrukelj, pomemben del pa so prispevali tudi pevci, župnijski moški in mešani pevski zbor z župnikom, g. Lojzetom Furlanom, saj je liturgija v celoti peta. Gre za dvogovor duhovnika, ki vse mašne dele poje, in zbora, ki mu s petjem odgovarja. Večji del obreda so jektenije – pete prošnje za potrebe Božjega ljudstva, na katere zbor odgovarja: »Gospod usmili se,« in vmes dodaja antifone, speve iz svetopisemskih in cerkvenih besedil.
Osnovno obliko vzhodnega bogoslužja sta sestavila sveti Janez Zlatousti (+407) in sveti Bazilij Veliki (+379) in jo poimenovala tudi »nebeško bogoslužje«. Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, sozavetnika Evrope, sta to bogoslužje v 9. stoletju iz grščine prevedla v starocerkveno slovanščino. Pravoslavni kristjani in katoličani vzhodnega obreda še danes obhajajo bogoslužje v tem obredu, ker pa gre za obred, ki je nastal še pred razkolom med katoličani in pravoslavnimi, lahko tudi rimokatoličani obhajamo mašo po tem obredu.
Vzhodno bogoslužje ima tri glavne dele. Prvi del se imenuje »proskomidia«, to je prinašanje darov, ki se začne že 15 minut prej in poteka v tihoti. Spominja nas na Jezusovo skrito življenje v Nazaretu, ki je bilo že darovanje Očetu za naše zveličanje.
Drugi del, ki je podoben našemu besednemu bogoslužju, ponavzočuje Kristusovo javno delovanje in učenje. Duhovnik v številnih litanijskih prošnjah, na katere zbor odpeva z »Gospod, usmili se«, prosi Boga za mir in blagoslov vsemu svetu ter za razsvetljenje pri poslušanju božje besede. Pred berilom in evangelijem je »mali vhod« z evangeljsko knjigo. Zbor takrat poje Jezusove blagre, po berilu pa alelujo z odpevom.
Tretji del je evharistično bogoslužje, ko obhajamo Kristusovo daritev na križu in slavimo njegovo zmagoslavno vstajenje. Po gorečih prošnjah je »veliki vhod« s prinašanjem darov. Medtem zbor poje kerubsko pesem, ki spodbuja vernike, naj odložijo vsako posvetno skrb in vredno sprejmejo Kralja vesoljstva. Sledi pozdrav miru, veroizpoved, hvalospev, svet, posvetilne besede in spremenjenje s klicanjem Svetega Duha (epiklezo), slavospev Bogorodici, očenaš in obhajilo pod obema podobama. Po sklepni zahvali zbor zapoje še mnogoletje vsemu vernemu ljudstvu. Medtem vsak vernik poljubi križ in na duhovnikov vzklik: »Kristus je med nami« odgovori: »Je, in bo!«
Čudovito petje, ikone ali svete podobe, kajenje, bogata simbolika ter globoka pobožnost ustvarjajo v navzočih doživetje nebeškega bogoslužja, ki se nenehno obhaja pri Bogu.
Prav je, da to častitljivo dediščino spoznavamo, cenimo in ohranjamo tudi mi danes, da bi se bolj zavedali, da smo vsi kristjani del Jezusovega telesa, ki naj diha z obema kriloma pljuč, vzhodnim in zahodnim.
