Župnija sv. Štefana Vipava

Advent je!
Čas Zanj.
Ob koncu leta, ko je od tebe vzel vsak svoje,
je čas za Njegov prihod,
za advent…
On se ne bo rinil v prve vrste, da bi si vzel malo tvoje časti in slave,
niti med tiste, ki se borijo, da jih potrepljaš po rami in se jim nasmehneš,
niti za tvoje pohvale in objeme…
Prišel bo, ko ti ne bo ostalo več nič.
On ne išče tvojega denarja in javnega pozdravljanja,
niti ne sprehoda po mestu ali prve kave s tabo.
Prišel bo, ko ostaneš sam.
On se ne rine na prvo mesto za mizo tvojega življenja.
Sede na zadnje mesto.
Vse dokler se ob tebi stiskajo drugi, ostaja pritajen,
skrit kot tat, kot ropar, čeprav mu je ravno nasproten.
Molči,
ker želi od tebe samo iskreno darovanje, ki ne trpi reklame.
In čaka, da mu takrat, ko ostaneta sama, rečeš:
»Prijatelj, pomakni se više!
Vsi so me zapustili,
samo ti mi ostajaš…«
Prišel bo,
pa čeprav boš napol mrtev,
oskrunjen in okrvavljen,
da ti vdihne novo življenje.
Četudi se vsem zagnusiš
in se ti zaradi greha vsi posmehujejo in te prezirajo,
zanj boš vedno dovolj dober.
Advent je čas, ko moraš Jezusu reči:
»Prijatelj, pomakni se više!«
Bodi čisto ob meni. Ostala sva sama.
Po gostiji in popivanju
je ostala samo miza mojega srca
z ostanki hrepenenja
in moje samote.
Moj božanski Prijatelj, zdaj se pomakni više.
Šele zdaj je moje srce pripravljeno: polno je praznine
in žeje po smislu.
Končno iščem nekoga
in končno se tega zavedam.
Morda boš slišal, kako ti odgovarja:
»Daj mi svojo praznino in svojo prevaranost.
Zato prihajam, da ti ju odvzamem!
Daj mi svoja beganja in svojo nespamet,
da jih spremenim, saj prav to želim od tebe.
Zato sem tu: zaradi zgrešenih poti.
Zato sem tu: zaradi lačnih in žejnih pravice.
Zato sem tu: da dajem življenje. Ker sem pravi prijatelj.
Tvoj Božanski Prijatelj…«
Če ga še vedno ne utegneš poklicati,
če ga še ne moreš videti
od praznih in polnih steklenic,
ki jih prazniš s svojim življenjem,
če ga še ne moreš slišati
zaradi hrupa in veseljačenja,
če ne vidiš njegovega obličja
zaradi množice lažnih nasmehov,
ki ti bijejo v obraz,
On se ne vsiljuje.
Še naprej bo čakal,
poslednji.
Ker on ne potrebuje tvojega bogastva,
ampak uboštvo tvojega srca.
In čaka…
In ve, da tega, kar on išče,
nihče drug noče in ne more prepoznati.
Advent je.
Poglej preko mize svojega življenja,
dvigni se nad gostijo, na kateri svet požira tebe,
in pokliči Življenje – da te reši
in ti vrne življenje.
Čas je za Njegov prihod v tvoje srce.
Čas je za tvojo
iskrenost.
(Pater Ike)