V neposredni bližini Vipave leži na jugozahodnem pobočju Nanosa naselje Gradišče, ki že s svojim poimenovanjem kaže na utrdbo v obrambne namene, morda še iz prazgodovine, o čemer pričajo ostanki. Vas sestavljajo zaselki Britih (okrog cerkve), Andlovska vas, Petriška vas, Planinska vas, Poljšakova vas, Žgavska vas, menda po priimkih prvih naseljencev.
Na vrhu griča, na nadmorski višini 166m, je že v srednjem veku zrasla cerkev svetega Križa kot podružnica prafare Vipava. Naselje s cerkvijo se v listinah prvič omenja 29. Maja 1371 (Prope Wipach in villa que nominatur Gradischa circha ecclesiam sanctae Crucis – Poleg Vipave v vasi, ki se imenuje Gradišče, leži cerkev sv. Križa). 300 let kasneje se gradiška cerkev ponovno imenuje, in sicer okrog leta 1650 v popisu škofij, proštij in opatij v takratnim Avstriji- Sedanjo obliko je cerkev dobila ob koncu 17. Stoletja in na začetku 18. Stoletja, ko so se sakralne stavbe na Gornjevipavskem na veliko obnavljale.V virih se omenja leto 1706 (Kraljevi leksikon Slovenije, Ljubljana 1995), zvonik pa je datiran iz leta 1770.
O gradiški cerkvi zvemo več iz vizitacijskih zapisnikov goriškega nadškofa Karla Mihaela Atemsa, ki je sredi 18. stoletja večkrat obiskal svojo obširno nadškofijo. Na prvo vizitaciji, ki jo je opravil v Vipavi 23. oktobra 1750, ko je bil v Vipavi župnik Franc Bernard von Ranfstelhoffen, je ugotovil naslednje stanje:« V cerkvi sv. Križa na Gradišču so trije oltarji: sv. Križa, sv. Neže in svetega angela varuha. Stanje v cerkvi in na oltarjih je v redu. Pohvala!«
Vizitatorju se je predstavil ključar cerkve na Gradišču, Marko Planinc s svojim tovarišem, ki sta mu poročala, da je v vaški skupnosti 40 družin. V imenu skupnosti sta prosila, da bi bila v cerkvi sv. maša (za tiste, ki bi sicer ne mogli k maši) za božič, veliko noč in druge praznike v jutranjem času, ostali pa bi šli k maši kasneje v župnijsko cerkev. Tedaj je bilo na Gradišču 341 prebivalcev. Zaprosila sta tudi, da bi bila cerkev posvečena, dotlej je bila samo blagoslovljena. Povedala sta, da Gradiščani obžalujejo, ker nimajo krščanskega nauka in so zato tudi določene pomanjkljivosti v njihovem načinu življenja. Vizitator je ugotovil, da Gradiščani veliko naročajo in prispevajo za sv. maše, ki jih mašuje kaplan. Iz oznanilnih knjig je mogoče ugotoviti, da je ta zavest (veliko naročati in prispevati za sv. maše) ostala živa vse do danes.
V prvi polovici 19. Stoletja so bila izvedena obnovitvena dela zidov in ostrešja. Izvesti je bilo treba tudi kamnoseška, kovaška in ključavničarska dela. Pozidali in utrdili so tudi škarpo pri cerkvi. Pri livarju Samassa v Ljubljani si dali preliti star počen zvon v novega.
Leta 1853 so po zaslugi dekana Grabrijana Gradiščani začeli zbirati denar za postavitev 14 postaj križevega pota, od vznožja griča do gradiške cerkve. V naslednjih letih so uspešno potekala zidarska dela. Ko je bila gradnja kočana, so kapelice opremili z oljnimi slikami, ki jih je izdelal slikar Simon Ogrin, pomočnik slikarja Wolfa.
Leta 1895 je Okrajno glavarstvo v Postojni naročilo prestavitev pokopališča, ki je bilo dotlej med hišami okoli cerkve. Izbrali so sedanjo lokacijo pod vasjo in tam uredili novo pokopališče z vežico. Dela so bila končana leta 1896. Ne glede na to, da je v drugi polovici 20. stoletja število prebivalcev upadlo (leta 1961 – 261 prebivalcev, leta 2006 – 217 prebivalcev), je cerkev lepo vzdrževana. Cerkev je bila obnovljena tudi leta 1973 (fasada).
Zunanjščina cerkve je sestavljena iz pravokotne cerkvene ladje, ki ji je na pročelju prislonjen zvonik oglejskega tipa. Prezbiterij pa ima triosminski zaključek s prizidano zakristijo. Cerkveno ostrešje obdaja kamnit podstrešni konzolni venec. V notranjosti cerkvene ladje se sredi tlaka nahaja nagrobna plošča z vklesanim križem in lobanjo. Strop ladje ima obok s štukaturami, prezbiterij pa je banjsko obokan. Ob zahodni notranji steni je postavljen pevski kor.
Cerkev premore tri oltarje. Veliki je posvečen sv. Križu in je marmornat, v baročnem slogu iz leta 1719, ki pa je bil kasneje predelan. Na slavoločno steno sta prislonjena dva stranska oltarja, prav tako iz prve polovice 18. stoletja. Na levi strani je oltar sv. Neže, slika je delo slikarja Henrika Dejaka (župnika v Vrhpolju) iz leta 1906. Na desni strani je oltar sv. angela varuha s sliko, ki je prav tako delo Henrika Dejaka iz leta 1906. Sicer pa nas na posvetitev svetemu Križu v cerkvi spominja križ ob vhodu v zakristijo z orodji Kristusovega mučenja in bandera Najdenja sv. Križa. Na Gradišču se praznujeta dve šagri, in sicer na prvo nedeljo po prazniku Gospodovega vnebohoda in na prvo nedeljo v septembru.
Kje so nastajale podružnične cerkvice?
Nastajale so tam, kjer so prebivalci želeli Božje svetišče v svoji sredi. Verovali so, da prihaja iz Božjega svetišča Božji blagoslov, ki posvečuje kraj in njegove prebivalce. V večini primerov so prebivalci kraja zbrali vsa potrebna sredstva za gradnjo cerkve. Cerkev jim je pomagala, da so laže ohranili vero in ostali zvesti v izpolnjevanju Božjih zapovedi, čeprav so doživljali tudi težke preizkušnje.
Vsak čas ima vsaj toliko zvestih kristjanov, da vzdržujejo cerkev, ki so jo sezidali njihovi davni predniki. Upamo, da bodo temu ostali zvesti tudi rodovi , ki prihajajo.
Franc Pivk, župnik.
(iz knjižice ob 300 letnici cerkve svetega Križa na Gradišču pri Vipavi)