»Kadar loški zvon zapoje,
trumoma pred tron hiti,
O Marija, ljudstvo tvoje,
Tebe prosi in časti.«
Tako je pred nekaj desetletij zapel pobožni vipavski pesnik. Pripomniti velja, da je dobro zadel verski utrip takratnih brumnih Vipavcev.
Ni dvoma, da je Log bil – verujemo, da še vedno je! – za vipavsko dolino žarišče božje Previdnosti, po katerem se je Tolažnica žalostnih – Njej je posvečena cerkev v Logu – ukoreninila med vipavskim ljudstvom, da mu varuje zemljo, naselja, družine, blagoslavlja delo, prosi za dušno in telesno zdravje, tolaži v bridkostih in preizkušnjah.
Mogočno svetišče, v katerem domuje loška Mati božja, je vse prej kot samo podružnica ponosne vipavske fare; kot romarsko središče je srce celotne Vipavske. O tem nam dovolj zgovorno priča njena zgodovina.
Inventar cerkve v Logu pravi, da je cerkev »zelo starega izvora«. Ta ugotovitev seveda ne velja toliko za sedanjo stavbo, ampak bolj za prostor, na katerem so si časovno sledili – tako smemo verjeti – razni sakralni objekti.
Po ljudskem izročilu sega začetek svetišča v Logu že v stari vek. Vipavska dolina je bila v antični dobi eden najpomembnejših prehodov iz Panonije na Apeninski polotok. Italo-ilirska vrata, kakor imenujejo zgodovinarji ta predel, so bila prizorišče nadvse pomembne in usodne bitke v zgodovini rimskega imperija. Po mnenju antičnih zgodovinarjev sta se na ravnici ob »Mrzli reki« (ad Frigidum) – nekje pod Planino ob Hublju ali Vipavi – 5. in 6. Septembra leta 394 spopadli vojski rimskega krščanskega cesarja Teodozija in poganskega proticesarja Evgenija. 
Legenda pripoveduje, da je na mestu, kjer danes stoji Marjina cerkev, bila že v Teodozijevem času kapelica, v kateri naj bi cesar molil na predvečer velikega spopada. Vipavski pesnik Radoslav Silvester opisuje v devetindvajsetih kiticah ta boj, v katerem »nad trinoga neznaboga Teodozij car hiti«. Kljub sovražnikovi veliki premoči je krščanski cesar, ki se je »bojeval bolj z molitvijo, kakor z mečem«, napadel daleč močnejšega nasprotnika in ga ugnal. K tej njegovi zmagi naj bi čudežno pripomogla burja, ki je zapihala s Teodozijeve strani ter tako s svojim pišem obračala zagnana kopja in puščice nazaj na Evgenijeve vojake in jih pognala v beg.
To, da je Teodozij na mestu kapelice v Logu postavil »zalo cerkev«, ki pa je kmalu postala žrtev germanskih, hunskih in langobardskih pohodov v Italijo, je pobožna pesnikova želja, kakor tudi domneva, da naj bi pokristjanjeni Slovenci, kmalu po svojem prihodu v te kraje, obnovili to versko središče.
Prvič se cerkev v Logu jasno omenja 6. junija 1430, ko je župnik iz sv. Martina pri Igu zamenjal z duhovnikom iz Šentvida pri Vipavi kapelo D.M. v Logu pri Vipavi. S tem je nedvomno dokazano, da je tu že v 15. stoletju resnično stala cerkvica. O preprosti gotski podružnici na tem mestu pričata tudi ohranjena in v levi mali zvonik vzidana reliefa trpečega Kristusa in Marije z Detetom v naročju. Pisani viri iz 16. stoletja pričajo tudi o službovanju nadomestnega kaplana Sebastijana leta 1504 in kaplana Luka Mara leta 1505 pri Materi božji v Logu.
Ni pa povsem zanesljiva trditev, po kateri naj bi zadnji goriški grof Lenart leta 1445podrl majhno cerkev in sezidal novo večjo ter ji oskrbel duhovnika. To cerkev naj bi leta 1461 baje požgali Turki, vrli Planinci pa naj bi milostno podobo (ali kip) v prvi naglici rešili in jo prinesli na utrjeni hrib sv. Pavla nad Planino. Ker pa se je ta utrdba izkazala za preslabo, naj bi Marijino podobo kasneje shranili v bolj utrjeni vipavski Tabor. Od tu naj bi jo vipavska dekleta, ko je nevarnost minila, prenesla v procesiji v obnovljeno oziroma popravljeno cerkev. Še do nedavna, to je do začetka šestdesetih let tega stoletja, je namreč obstajala navada, da so vipavska dekleta prinesla Marijin kip iz Loga po glavni cesti v Vipavo za praznik sv. Rešnjega telesa. Pri procesiji so dekleta nosila Marijin kip pred Najsvetejšim, naslednjo nedeljo so ga po isti poti ponesla ponovno v Log, kjer ima svoj prostor v majhni niši poleg prve kapele na listni strani- Oblastveni in prometni organi so to vsakoletno intimno procesijo prepovedali. Še danes pred tem kipom pobožno ljudstvo bolj zaupno prosi Marijo pomoči, kakor pa pred podobo Tolažnice žalostnih na glavnem oltarju.
Po turških časih je bilo okrog loške cerkve ponovno živahno v dobi francoskih vojn, 
ko so, ne enkrat, mimo korakali francoski in avstrijski vojaki. Zadnjič se je to zgodilo na rožnovensko nedeljo leta 1813. Še danes stoji pred cerkvijo podstavek, na katerem je nekoč stal kip, ki je predstavljal avstroogrskega huzarja. Postavljen je bil v spomin junaške smrti madžarskega huzarja Pavla Rostasa, ki je po ljudskem izročilu sam podil pred seboj po dolini kar sedem francoskih konjenikov in trideset pešcev, v Logu pa je bil ta dan iz zasede ubit. Po prvi vojni je kip huzarja izginil, odstranili so ga verjetno Italijani, ki so leta 1941 odpeljali tudi železno ograjo.
Kdaj pa je v Logu nastala cerkvena stavba, ki se je kljub kasnejšim prezidavam kot osnova ohranila v današnji čas? Čeprav o njenem nastanku ne vemo mnogo, je vendarle mogoče trditi, da je v lepem, zgodnjebaročnem slogu grajena cerkev nastala v svoji osnovi okrog leta 1620. To dokazujeta1619, vrezana v zunanji steni desnega zvonika in letnica 1622, vklesana v zaključni steni prezbiterija. Šlo je za dvoransko cerkev s stranskima ladjama, s hodnikom ali galerijo nad njima in dvema zvonikoma ob prezbiteriju. Zdi se, da je bila kar prva takšna romarska cerkev na Slovenskem, iz česar bi se dalo sklepati, da je bil Log v času potridentinske duhovne prenove eden pomembnejših romarskih krajev v tem delu Slovenije. Goldensteinova laviranka iz leta 1844 nam govori o zunanji podobi te cerkve.
Stavbo jedro iz začetka 17. stoletja je v kasnejših stoletjih doživljalo predelave in prezidave. Tako je v letih 1801-02 beneški kipar Geraldon za štiri tisoč goldinarjev temeljito predelal glavni oltar v klasicističnem slogu in pri tem uporabil beli kararski marmor, čeprav je za osnovoohranil menzo in predelo prejšnjega baročnega oltarja. Sliko Tolažnice žalostnih v glavnem oltarju je takrat »zmalal« goriški slikar Tominc za petsto goldinarjev srebra. Novo cerkveno pridobitev je na 4. nedeljo po Veliki noči leta 1822 posvetil goriški škof Jožef Walland, pridigal pa je znani narodni delavec, šembiški župnik Matija Vrtovec. Tominčeve slike ni več. Sedanja slika Matere božje z detetom je delo slikarja Mihaela Stroja iz leta 1861. Stranski ladji sta bili v letih 1826-31 pregrajeni v osem kapel, kjer je sedem oltarjev, ki so vsi baročnega izvora. Eden od njih nosi letnico 1773.
Na nadaljnjo usodo loške cerkve je močno vplival vipavski dekan Jurij Grabrijan. Bil je ne le pomemben kulturni delavec, ampak velik obnovitelj cerkva v vipavski dekaniji. Po daljšem iskanju in pogajanjih je vrli mož končno poveril preslikavo celotne loške cerkve slikarju Franzu Kurzu pl- Goldensteinu. 
Slikar je delo opravil v splošno zadovoljstvo v letih 1842-44. V šestdesetih letih (1867-74) se je Grabrijan lotil loške cerkve v stavbarskem pogledu. Sam je naredil načrt, po katerem je zidarski »umetnik«, mojster Miha Blažko iz Lokavca pri Ajdovščini postavil pevski kor, novo pročelje z vhodno lopo, nad njim pa mogočni novi zvonik, ki meri do križa šestdeset metrov. Stranska zvonika ob prezbiteriju, ki merita po 36 metrov, pa je temeljito popravil. V novi zvonik so obesili tudi veliki zvon H (si), težak 2408 kg, ki ga je vlil leta 1792 ljubljanski zvonar Janez Jakob Samassa. Videl je iti mimo Avstrijce in Francoze, prestal je prvo in drugo svetovno vojno, leta 1916 je ostal sam, leta 1931 je dobil tri nove tovariše iz livarne Petra Colbaghinija iz Bassana, pa jih je Italija, ki jih je dala, zopet vzela decembra 1942 in jih ni vrnila. Leta 1874, ko je bila cerkev dodelana z milo darovi iz vse Slovenije (stroški so znašali 20481 goldinarjev), je Bog dal Vipavcem tako dobro letino, da so bili vsem vsi hrami odprti.
Na pevskem koru so dvomanualne orgle s petindvajsetimi registri, ki jih je leta 1896 izdelal mojster Franc Goršič iz Ljubljane. Če bi obveljala mojstrova beseda, bi bile lahko najsodobnejše orgle na takratnem Kranjskem. Morgarjev križev pot je iz leta 1930. Na Veliki šmaren 1945 je v cerkvi prvič zagorela električna luč. Leta 1963 so po zaslugi dekana Podobnika loško cerkev temeljito restavrirali. Ob tej priložnosti je restavrator – slikar Izidor Mole poslikal dotlej prazni medaljon nad pevskim korom s podobami sv.Cirila in Metoda ter škofov Slomška in Baraga. Novejše prenovitve so delo dekana Franca Pivka. V cerkev gre lahko do štiri tisoč ljudi.
Franc Kralj
(iz Loškega zvona – glasila vipavskega pastoralnega področja, Vipava, 1982, št. 1)