V jubilejnem letu verniki poglobljeno doživljamo vero in lahko prejmemo odpustek. Sveta vrata so posebna vrata v papeških bazilikah v Rimu, ki se odprejo le v jubilejnem letu. Prehod skozi ta vrata simbolizira prehod v novo življenje in prejem Božjega usmiljenja.
Na romanju smo obiskali vse štiri velike papeške bazilike v Rimu: Sv. Peter v Vatikanu, Marija Snežna, sv. Janez v Lateranu ter sv. Pavel zunaj obzidja. V vseh teh bazilikah smo stopili skozi sveta vrata in opravili tudi molitve za pridobitev odpustka.
Romanje je bilo tudi pot sv. Filipa Nerija – to je romanje sedmih cerkva, ki si ga je v 16. stoletju zamislil Filip Neri. Vključuje postanke v vseh sedmih bazilikah v Rimu.
- dan – 19. 2. 2025
Ob praznovanju jubilejnega svetega leta smo v zgodnjih jutranjih urah župljani iz vipavske dekanije z dvema avtobusoma krenili na romanje v krščansko središče Rim.
Prvi dan je bil posvečen apostolu Pavlu. Kmalu po poldnevu smo se ustavili v opatiji Treh fontan, ki jo upravljajo trapisti. Tu se nahaja tudi cerkev sv. Pavla pri treh fontanah, nastala je v 5. stoletju. Na tem kraju je bil mučen sv. Pavel, v cerkvi vidimo del stebra, kjer je bil sv. Pavel privezan. Bil je rimski državljan, zato ni bil križan kot sv. Peter, ampak obglavljen. Njegova glava naj bi trikrat padla na tla in po izročilu so se tu čudežno pojavili trije izviri. Leta 1950 so te izvire zaradi onesnaževanja zazidali, pred cerkvijo so položeni tlakovci, podobni tistim iz antičnega Rima, ki spominjajo na pot, ki jo je sv. Pavel prehodil pred usmrtitvijo. Cerkev je bila obnovljena na prehodu iz 16. v 17. st., pozneje predelana še v 19. st., takrat so v cerkev iz Ostie prenesli mozaike, ki prikazujejo štiri letne čase.
Nato smo šli do bazilike sv. Pavla zunaj obzidja (govorimo o Avrelijanovem zidu iz 3. st.). Cesar Konstantin I. Veliki je leta 313 z Milanskim ediktom kristjanom dovolil svobodo, saj je priznal krščanstvo kot enakopravno religijo. Leta 324 je dal na mestu, kjer so pokopali apostola Pavla, zgraditi baziliko. Kristjani na začetku namreč niso imeli namenskih prostorov, kjer bi se zbirali in imeli bogoslužje. So pa v Rimu že obstajale rimske bazilike, ki so bile velike javne zgradbe, namenjene tržnicam, javnim uradom, knjižnicam… Rimska bazilika je torej postala neposredni vzor stavbi zgodnjega krščanstva, saj so v 4. st. v času verske svobode kristjani začeli graditi takšne stavbe v prilagojeni obliki za svoje cerkve (večladijske, stebri, atriji, vodnjaki za umivanje pred bogoslužjem…). Poznejši cesarji so baziliko povečevali, na koncu je nastala velika bazilika s petimi ladjami. Žal je bila v 19. st. zaradi požara zelo uničena in so jo rekonstruirali.
V to baziliko, kjer se torej nahaja grob sv. Pavla, smo stopili skozi prva sveta vrata. Ob 16. uri smo imeli sveto mašo in potem še krajši ogled. Na vrhu tik pod stropom se nahajajo zanimivi medaljoni, ki v mozaični tehniki prikazujejo vse papeže od sv. Petra do danes.
Odpravili smo se v prenočišče Villa Maria v mestu Albano, ki je od Rima oddaljen približno dobro uro vožnje, odvisno od gostote prometa.
- dan – 20. 2. 2025
Obiskali smo baziliko sv. Križa v Jeruzalemu; ta bazilika je bila prvotno palača, ki jo je cesar Konstantin podaril svoji materi Heleni. Sveta Helena je v zrelih letih prejela sv. krst in se vneto trudila za širitev krščanstva. Del podarjene palače je dala preoblikovati v kapelo, namenjeno hrambi relikvij, ki jih je prinesla iz Svete dežele. V Sveti deželi naj bi našla ostanke Jezusovega križa, trnove krone in žebelj ter jih dala prinesti v Rim, kjer se nahajajo v baziliki sv. Križa. Prav tako naj bi sv. Helena prinesla iz Svete dežele tudi vreče zemlje z Golgote in na tej zemlji dala zgraditi omenjeno kapelo. Ta kapela je postala pozneje jedro bazilike sv. Križa. Skozi stoletja je bazilika doživela številne spremembe, med obnovami v 15. st. so celo našli v škatli, skriti v stenah bazilike, leseno ploščico, ki naj bi bila pritrjena na Jezusov križ.
Pot nas je nato vodila v staro Lateransko palačo, ki je do 13. st. služila kot papeška rezidenca, v njej so več kot tisoč let prebivali papeži. Ime Lateran izhaja iz rodbine Lateran, ki je bila upravitelj več cesarjem. Enega od njih je cesar Neron obdolžil zarote proti cesarju in jim zaplenil vse premoženje, ime Lateran pa je ostalo do današnjih dni. Če se vrnem k Lateranski palači, v njej se nahajajo Svete stopnice iz belega marmorja, oblečene v les. Prinesene so iz Svete dežele in po njih naj bi šel Jezus do Poncija Pilata. Kdor se želi vzpeti po teh stopnicah, mora iti po kolenih. V palači v kapeli smo imeli sveto mašo.
Sledil je obisk nadbazilike sv. Janeza v Lateranu, ki se imenuje tudi »mati in glava« vseh cerkva ali mater vseh cerkva. Bazilika je bila najprej posvečena Kristusu Zveličarju, nato pa še Janezu Evangelistu in Janezu Krstniku. Velja za mater vseh cerkva, saj gre za prvo cerkev, ki jo je naročil cesar Konstantin po svoji zmagi pri Milvijskem mostu leta 313. Cesar je zmago pripisal krščanskemu Bogu, zato je, kot je že zgoraj omenjeno, kristjanom podelil svobodo. V nadbaziliko, ki je stolna cerkev rimske škofije v Rimu, smo vstopili skozi sveta vrata. Cerkev je skozi stoletja doživljala prenove, v njej hranijo lobanji sv. Petra in Pavla. V notranjosti je tudi ostanek freske, ki prikazuje razglasitev prvega jubilejnega leta (papež Bonifacij VIII.) in sicer leta 1300. V nišah so med stebri postavljeni veliki kipi dvanajstih apostolov.
Z avtobusom smo se odpeljali še do starodavne Apijeve ceste (via Appia), ki je povezovala Rim z Brindisijem na JV Apeninskega polotoka. Peš smo se sprehodili do bazilike sv. Sebastijana izven obzidja. Posvečena je rimskemu mučencu iz 3. stoletja, ki je kljub temu, da je bil pretorijec (cesarska straža), postal kristjan. V baziliki se nahaja Berninijev kip Odrešenika iz 17. st. Nato smo si ogledali Kalistove katakombe, v katerih so počivali posmrtni ostanki mnogih papežev in mučencev. Te skrite podzemne dvorane in hodniki so bile okrašene z verskimi simboli. V času preganjanja so kristjani celo posmrtne ostanke apostolov Petra in Pavla prenesli za več kot 50 let v katakombe sv. Sebastijana. Pozneje so relikvije vrnili na kraja, kjer sta bila pokopana. Katakombe so že v 4. stoletju odprli za javnost, da so lahko kristjani poromali tja.
- dan – 21. 2. 2025
Najprej smo si ogledali baziliko sv. Lovrenca zunaj obzidja, čeprav smo imeli namen to storiti že prejšnji dan, ampak smo zaradi prometne situacije ogled preložili na naslednji dan. Sv. Lovrenc je bil eden od sedmih diakonov v času Siksta II. Cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba, je razdelil med reveže, zato ga je dal cesar Valerijan mučiti do smrti. Že cesar Konstantin je dal graditi manjšo cerkev nad njegovim grobom, pozneje pa je papež Pelagij naročil zgraditi novo cerkev v čast svetnika. V 13. st. je papež Honorij III. ukazal zgraditi zraven še eno cerkev. Med prenovo v 12. st. sta bili obe cerkvi združeni v eno, vendar je to še vedno starokrščanska bazilika. V preddverju bazilike se nahaja grob politika Alcideja de Gasparija, ki je imel jasno vizijo o združeni Evropi, zato ga nekateri imenujejo oče Evropske unije. Na pročelju so tudi freske iz življenja sv. Lovrenca ter prvega mučenca diakona sv. Štefana, ki je pokopan v kripti pod oltarjem skupaj s sv. Lovrencem. Med 2. svetovno vojno so ameriški bombniki pomotoma bombardirali tudi baziliko in okolico. Samo v bližini bazilike je umrlo 3.000 ljudi. Papež Pij XII. je ob teh hudi novici takoj prihitel k baziliki tolažit preživele. Prav v tej baziliki je tudi sarkofag s papežem Pijem XII., v času njegovega pontifikata je prenehala Papeška država, zato se je umakni v Vatikan in dejal, da ne bo nikoli več prestopil njegovih meja.
Naslednji postanek je bila bazilika sv. Praksede, kjer naj bi imel senator Pudent (krstil ga je sv. Peter) svojo vilo. Umrl je mučeniške smrti. Hčeri Prudencia in Prakseda sta v tej vili naredili majhen baptisterij, tudi Prudencio so mučili in usmrtili. Prakseda je ostala sama in začela v svoji vili skrivati kristjane in pokojne kristjane pokopavati. Tudi Praksedo je doletela mučeniška smrt. V 9. stoletju so tukaj naredili cerkev in zgradili kripto, kamor so prenesli tudi posmrtne ostanke sv. Praksede.
Potem smo šli na ogled mogočne papeške bazilike Marije Snežne (Santa Maria Maggiore). V baziliko smo vstopili skozi sveta vrata. Največja Marijina cerkev na svetu je dobila ime na podlagi legende. Avgusta leta 352 se je patriciju v sanjah prikazala Marija in mu naročila, naj zgradi cerkev tam, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, Glede na to, da je to sicer obdobje, ko je v Rimu poletje, je bil sneg, ki je prekril grič Eskvilin, zelo jasno znamenje, da so začeli graditi cerkev, ki so jo skozi stoletja povečali in prenavljali. Zvonik je iz 14. st. in je najvišji v Rimu, visok približno 75 metrov. V baziliki pod oltarjem hranijo relikvarij s petimi delci jaslic, v katere so po rojstvu položili dete Jezusa. Tukaj je tudi kapela, kamor sta sv. Ciril in Metod prinesla prevedeno sveto pismo v slovanski jezik.
Sledila je sveta maša, ki se je je udeležil tudi veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu Vatikan gospod Franc But, ki nas je po maši tudi nagovoril v krajšem govoru, predstavil je svoje delo ter povedal, da je zdravstveno stanje papeža Frančiška zelo resno, ampak sveti oče vseeno ohranja dobro voljo.
Nadaljevali smo s sprehodom po Rimu. Palatinski grič je srednji med najstarejšimi rimskimi sedmimi griči in eden najstarejših delov mesta, imenovan tudi »prvo jedro rimskega imperija«. Po legendi naj bi tukaj Romul in Rem našla volkuljo, ki ju je ohranila pri življenju. Palatin stoji nad Rimskim forumom in je na drugi strani Circusa Maximusa. Od Avgustovega obdobja dalje so tu gradili cesarske palače. Na mestu, kjer stoji Kolosej, je imel cesar Neron palačo. Cesar Vespazijan je bil vojaški cesar, ki je dal tu zgraditi ovalni kamniti amfiteater, da bo služil zabavi – kruha in iger. Da bi dobil dovolj denarja za gradnjo amfiteatra in tudi obnovo Rima po požaru, je uvedel zelo veliko davkov (tudi davek na scalnino, ki so jo zbirali, da so prali bele rimske toge). Z gradnjo je nadaljeval Vespazijanov sin Tit; ime Kolosej pa izhaja iz dejstva, da je tu stal ogromen (kolosalen) kip Nerona, ki so ga seveda porušili. Kolosej je sprejel 70.000 ljudi, imel je 800 vrat, da so lahko ljudje hitro izpraznili amfiteater, če bi bilo potrebno. Zgodovinarji ugotavljajo, da ni bi zgrajen za preganjanje kristjanov, je pa res, da so tu ubili mnogo obsojencev, med njimi zelo veliko kristjanov.
V poznejših časih po propadu rimskega cesarstva so Kolosej uporabljali kot kamnolom, kjer so dobili kamenje za gradnjo. Šele z začetkom Vie crucis so zaščitili Kolosej, da se ni smelo več odnašati kamenja.
Ogledali smo si tudi ruševine trga Forum Romanum, ki je bil središče vsakdanjega življenja v Rimu. Obstajalo je več takšnih trgov – forumov, saj si je vsak cesar dal zgraditi svojega. Mimo Panteona, ki je bil sprva poganski tempelj, posvečen rimskim bogovom, smo se sprehodili do trga Navona. Prvotno je bil tu hipodrom, zato je ohranil svojo ovalno obliko. V 17. st. je za ta trg znameniti baročni kipar in arhitekt Bernini izklesal Vodnjak štirih rek, na vrhu pa je Domicijanov obelis
- dan – 22. 2. 2025
Ta dan je bil namenjen Vatikanu. Najprej smo se lahko sprehodili do Hadrijanovega mavzoleja, znanega kot Angelski grad. Občudovali smo tudi čudovit Angelski most čez reko Tibero. Nato smo imeli sveto mašo v cerkvi Svete Marije in Traspontina.
V svetem letu v Vatikanu pričakujejo več milijonov romarjev s celega sveta. Ko smo prišli v bližino bazilike sv. Petra, je sicer bila gneča, ampak to je »majhno število« obiskovalcev, kot jih bo prišlo v naslednjih mesecih. Organizacija je dobra, dela veliko prostovoljcev, opazila sem tudi člane malteškega viteškega reda. Skupine romarjev smo se ena za drugo v procesiji in v molitvi pomikali proti baziliki, nekdo iz skupine je spredaj nosil jubilejni križ. Tudi prehod skozi kontrolo je potekal gladko in hitro.
Že od daleč smo občudovali Berninijeve stebre (ponazarjajo objem Cerkve) in svetnike na Trgu svetega Petra. Bazilika je zgrajena nad ostanki prvega papeža – svetega Petra. Prvotno baziliko je na tem mestu v 4. st. zgradil cesar Konstantin. Sčasoma je cerkev propadla, zato se je papež Julij II. odločil, da bo zgradbo porušil in zgradil novo baziliko. Gradnja sedanje bazilike se je začela leta 1506, končala pa leta 1626. Zgrajena je v renesančni in baročni arhitekturi. Zelo je opazna njena kupola, za katere gradnjo je bil zadolžen arhitekt, kipar in slikar Michelangelo, ki je bil leta 1546 tudi imenovan za vodilnega arhitekta prenove sakralnega objekta sv. Petra.
Nastopil je trenutek, ko smo skozi sveta vrata vstopili v baziliko sv. Petra v Vatikanu. Pri vhodu smo najprej opazili Michelangelovo Pieta, ki je narejena iz carrarskega marmorja, je edino delo, ki ga je Michelangelo tudi podpisal. Osrednja značilnost v notranjosti bazilike je baldahin nad Papeškim oltarjem, ki ga je zasnoval Bernini. Prav tako je glavna cerkvena ladja njegovo delo. Lahko rečemo, da se je tukaj začel barok v Rimu. Ogledali smo si tudi grobnice papežev pod baziliko, nekateri romarji so se povzpeli na kupolo. Žal ni bil mogoč ogled groba sv. Petra in tudi ne groba papeža Janeza Pavla II. Bazilika je res ogromna in veličastna, okrašena z neštetimi mojstrovinami.
Po ogledu bazilike sv. Petra je napočil čas za odhod proti domu, kamor smo srečno prispeli v poznih večernih urah.
Na romanju sta za duhovno vodstvo in darovanje svetih maš skrbela g. Marko Sabotič in g. Zoran Zornik. Za vodenje in organizacijo samega romanja sta skrbela vodička ga. Nataša Flek in vodič g. Klemen Košir. Štirje šoferji so nas prevažali v dveh avtobusih, bili so zelo izkušeni in ni jih prijela panika, ko so morali večkrat na hitro reševati probleme v kaotičnem prometu.
Vodenje ge. Nataše in g. Klemna je predstavljalo pravo zakladnico zgodovine, ki sta nam jo prikazala na zanimiv način in večkrat popestrila z zabavnimi zgodbicami ter anekdotami. G. Zoran in g. Marko sta zelo dobro skrbela za našo dušno hrano, darovala svete maše in vodila molitve, obenem pa rada poklepetala z vsakim romarjem. Na tem mestu bi se še enkrat zahvalila vsem skupaj za dobro pripravljeno in izvedeno romanje. Bogu hvala.
Hilarija Kete
