Molitev za beatifikacijo Janeza Frančiška Gnidovca:
Gospod Bog,
tvoj služabnik
Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do tebe
nesebično ves žrtvoval
za uboge.
Poveličaj ga s čudeži,
da mu bo Cerkev
dodelila čast oltarja
in nam bo močneje
zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu,
našem Gospodu. Amen.
Na god sv. Blaža, 3. februarja, se spominjamo smrti škofa Janeza Frančiška Gnidovca, svetniškega kandidata, ki je deloval tudi v naši župniji. Ta teden je bil zato posvečen obujanju spomina, spoznavanju ter priporočanju Božjemu služabniku škofu Gnidovcu, ki je bil mož granitne vere in velike preprostosti ter ponižnosti. O njem smo nazadnje bolj obširno govorili v letu 2018, ko je v vipavski župniji potekal misijon. Zdaj se je pokazala priložnost, da se ga ponovno spomnimo, zato sta nam g. župnik in g. vikar v tednu od 3. do 7. februarja 2026 po koščkih odkrivala življenje tega velikega moža:
Janez Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu, ki se sedaj nahaja pod novomeško škofijo. Že v družini se je učil ljubiti Boga in ljudi v stiski ter živeti dan v ritmu molitve in priznavati temeljne življenjske vrednote. Mati mu je umrla, ko mu je bilo komaj sedem let. Prav od nje je podedoval miren in krotek značaj. Oče je bil podjeten kmet in odločnega značaja, vsak večer so doma molili rožni venec.
Ljudsko šolo je začel obiskovati v bližnjem Ajdovcu, nato pa je šolanje nadaljeval pri frančiškanih v Novem mestu. Že takrat se je kazal njegov plemenit značaj, saj je bil predan, zadržan, ponižen in zvest svojim dolžnostim.
Februarja 1892 je izgubil očeta in še isto leto je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer si je kot svoj življenjski cilj zastavil svetost življenja. Tu se je prvič srečal z lazaristi, saj je bil pri njih začasno nastanjen. Julija 1896 je v ljubljanski stolnici prejel duhovniško posvečenje. Pot ga je vodila v Idrijo, kjer je bil eno leto kaplan. Ljudje so mu zaupali in ga občudovali, saj je bil goreč, preprost, skromen in človek trdnih moralnih načel.
Leta 1897 je bil premeščen v Vipavo, kjer so verniki med njegovim dveletnim bivanjem v naši župniji spoznali gorečnost mladega duhovnika. Tudi mladi so ga občudovali in spoštovali, saj jih je privlačila njegova prijaznost, predanost in duhovna pozornost do vseh. V gorečnosti za njihove duše je v župniji ustanovil Marijino kongregacijo, v katero so se mladi množično in z velikim navdušenjem vpisovali. Janez Gnidovec je pozabljal nase in se velikodušno podarjal drugim. Bil je zelo pozoren na duhovne in človeške potrebe svojega bližnjega.
Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič ga je leta 1899 poslal na dunajsko univerzo študirat jezikoslovje in filozofijo, saj je potreboval profesorje za nastajajočo gimnazijo. Po doktoratu iz filozofije je bil kmalu imenovan za profesorja in prvega ravnatelja gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu. Tej ustanovi je posvetil kar 14 let svojega duhovniškega življenja. Med prvo svetovno vojno je Zavod sv. Stanislava postal vojaška bolnišnica, kamor so sprejemali ranjence, ki se jim je ravnatelj Gnidovec neumorno posvečal in jih duhovno oskrboval. Hkrati pa je kot profesor dijake navajal k resnemu in odgovornemu delu.
V Gnidovcu je dozorela želja in odločitev, da se pridruži lazaristom, kamor je vstopil decembra 1919. Po skoraj petih letih življenja pri lazaristih je bil leta 1924 imenovan za škofa škofije v Skopju. Škofovsko posvečenje je prejel v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani in za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: »Vsem sem postal vse.« Za vzornika si je izbral svetega Frančiška Saleškega, zato si je dodal še ime Frančišek.
Njegova škofija je zajemala ozemlje Makedonije, Kosova in manjšega dela Srbije ter Črne Gore. Razmere so bile zelo težke in zahtevne, ljudje so bili večinoma nepismeni in tudi katoličani skromno versko podkovani. Primanjkovalo je duhovnikov, cerkva in kapelic. Najprej se je naučil albansko, že takrat je bila škofija na območju napetosti med različnimi narodi in verami. Vsi, ki so ga poznali, so že takrat govorili, da je svetnik. Že mati Terezija, ki jo je še kot mlado dekle podprl pri njeni odločitvi o odhodu v misijone, je zapisala, da je bil svetnik. Pomagal je tudi laramanom, to so katoličani, ki so bili skrivaj krščeni, v javnosti pa so se kazali kot muslimani.
S svojim oznanjevanjem in gradnjo cerkva je uspel postaviti trdne temelje tamkajšnje Cerkve, v škofiji je odprl tudi malo semenišče. Njegova zavzetost evangelizaciji ni popuščala, nikomur ni odrekel pomoči, peš ali včasih na konju ali muli je potoval do vseh župnij v škofiji. Kljub izčrpanosti zaradi hudih naporov je bila njegova škofovska služba darovanje za druge v Božjo čast in hvalo. Bil je preprost, skromen in vodila ga je gorečnost za duše, ki so mu bile zaupane.
Njegovo zdravstveno stanje je začelo pešati, šel je v Ljubljano, kjer je na prvi petek 3. februarja 1939 izdihnil. Pokopan je bil na ljubljanskih Žalah, leta 2010 pa so posmrtne ostanke škofa Gnidovca prenesli v cerkev Srca Jezusovega na Taboru.
Hilarija Kete