Na god Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov nas je obiskala s. Emanuela Žerdin.
V Vrhpolju je pričevala pri maši ob 8. uri in v Vipavi ob 10. uri.
Popoldan je predavala na Škofijski gimnaziji Vipava z naslovom Izberi Življenje; Srečanje z minljivostjo življenja,
razlika med evtanazijo, paliativo in hospicem. Krščanski pogledu na samomor s pomočjo in kaj lahko storimo konkretno v današnji domači situaciji…
»Če je mogoče, se nenehno spominjajte smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti. Rodi varovanje duha in nenehno molitev, neobčutljivost telesa in gnus do greha; in če naj povem po resnici, skoraj vsaka krepost, ki je v nas, izvira iz spomina na smrt. Zato ga uporabljajmo, če je mogoče, kot svoje lastno dihanje.« (Hezihija Prezbiter)
Sestra Emanuela Žerdin pravi, da je dvakrat sestra. Je medicinska sestra in sestra v skupnosti sester frančiškank Brezmadežnega spočetja črnogorske province.
K nam je prišla iz Krškega, kjer živi skupaj s sedmimi sestrami.
Rodila se je v Prekmurju v vasici Žižki od koder so po vojni pregnali prav sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja… Maturantka Emanuela je po Božjem dotiku opustila željo za »umetnika besede« in leta 1976 šla v svet ubogih in pomoči potrebnih. Najprej v samostan na Cetinje. O tem, tudi o m. Gregoriji Ketiš in dr. Cvetku Popoviću, nam je sama povedala, da Bog išče sodelavce po svoje in jih najde. Po osmih letih je naredila večne zaobljube. Dokončala je željen izredni študij teologije v Zagrebu pri jezuitih.
Vrsto let je delala kot medicinska sestra.
Leta 1991 jo najdemo kot glavno sestro na avstrijskem Koroškem v Domu Providentia v Šent Andražu.
Delala je pri škofu v Baru v Črni Gori, osem let v Beogradu in končno v Sloveniji. Tu je učila verouk in končala podiplomski študij duhovnosti na Teološki fakulteti v Ljubljani. Postala je prostovoljka v hiši Hospic in se, vsled potrebam, ponovno zaposlila kot medicinska sestra. Seveda je pomagala pri ponovnem odprtju Ljubhospica. Je mentorica in duhovna spremljevalka prostovoljcev v tej hiši.
V Krškem in Brežicah poučuje verouk in dela v evropskem projektu dolgotrajne oskrbe preko Doma sv. Jožefa v Celju.
Izpostavljam nekaj iztočnic za razmislek:
»Kdo pa je tista družba, ki bi za ljudi skrbela bolje, kot zmorejo ljudje sami.« (Andrej Gosar)
Kot skupnost, živo občestvo, ki nam je mar za bližnjega. Kdo je moj bližnji?
Pri tem je pomembnost širjenja znanja in vedenja o človeku, o poslednjih trenutkih življenja med ljudi nujna. Morebiti je vtis, da je skrb za bolne in umirajoče bila v zgodovini in danes dostikrat videna kot tista, ki odkriva in udejanja nekaj nekoristnega. A večina odličnih dosežkov tudi vedenja in empatičnega življenja slej ko prej dobi svoje mesto v družbi ali v obliki inovacij, ki lajšajo naša življenja, ali v obliki znanja, ki plemeniti našo družbo in medčloveške odnose, ali pa enostavno v zavedanju, da vemo in zmoremo nekaj več. Je delo in so stvari, ki nimajo cene v ekonomskem smislu. Kristusov zgled nas lahko opogumlja, da delamo male stvari. Nekaj se le naredi.
Kaj vse ne naredimo ali naredimo, da bi zdravo živeli? Torej dlje živeli …
Ali je res človeško življenje vredno le tržne cene storilnosti, izobrazbe, … in ob koncu življenja tega ali onega organa?
Papež Frančišek: »Bolni, ranljivi in ubogi so v srcu Cerkve, biti pa morajo tudi v središču naše človeške skrbi in pastoralne pozornosti. Bodimo ustvarjalci bližine in bratskih odnosov.«
Martina Naglost