V petek, 3. 1. 2020, smo se z avtobusom odpeljali proti Posavju in Štajerski. Zaledenela pokrajina in prvi sončni žarki so pospremili jutro zimskega dne. Z rožnim vencem in hvalnicami smo slavili Kristusa Boga. G. župnik nam je prebral apostolsko pismo Admirabile signum papeža Frančiška o pomenu in vrednoti jaslic.
Po slikoviti poti smo prispeli do Jurkloštra, zapuščene kartuzije, kjer so ljubitelji jaslic postavili že 18. razstavo slovenskih jaslic. V priložnostni zgibanki so zapisali: »…, da bi postavili na ogled del slovenske tradicije ustvarjanja jaslic – ta v svoji domišljiji in izvirnosti nima meja.« Jaslice so vsako leto drugačne. »Iz vseh sije lepota Jezusovega rojstva, ki nas navdaja z upanjem večnega življenja in v slehernem izmed nas prebuja bivanjsko veselje, ki ga doživljamo z bližnjimi in skrivnostnim Bogom.« Poleg razstave jaslic smo spoznali del zgodovine kartuzije Jurklošter in zgodb, ki jih hrani. Vredno ogleda in podoživetja. Pot smo nadaljevali do župnijske cerkve v Radečah. Tam so župljani postavili mogočne jaslice z lončenimi figurami, ki jih je za to cerkev izdelal pokojni pater kartuzije v Pleterjah Wolfang Kogler. Gostoljubni domačini so nam ogreli in odprli župnijski prostor, skuhali in ponudili čaj. Tu smo zaužili obed iz romarske torbe, poklepetali in si voščili še kakšno srečanje. Pot nas je vodila naprej mimo Zidanega Mostu, Celja proti Vojniku. V Vojniku smo si ogledali številne jaslice. Od tistih v župnijski cerkvi, Jernejevem domu, na zelenicah okoli cerkve in na vrtovih in preddverjih vojniških domovanj. Sonce je dan pomaknilo k noči in mi smo se polni vtisov povzpeli na avtobus ter se z večernicami podali proti domu.
Naj nas postavljanje in ogledi jaslic utrjujejo v veri, da nam je Bog, z rojstvom iz žene, postal brat.
Martina Naglost
