Po večno plačilo je odšel naš dolgoletni župnik in dekan
msgr. Franc Pivk
Rojen: 23. septembra 1930 v Idrijski Beli
Umrl: 19. junija 2014 v Vipavi
Na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, 19. junija 2014, nas je za vedno zapustil dolgoletni župnik in dekan msgr. Franc Pivk. Maša zadušnica je bila 21. junija v loški cerkvi Matere tolažnice, kjer se je od pokojnika z izbranimi besedami poslovil njegov dolgoletni pomočnik – sobrat msgr. Janez Zupet:Blagopokojni duhovnik Franc Pivk je skoraj pol stoletja vodil vipavsko župnijo in nekaj let manj tudi vipavsko dekanijo. S svojim vestnim in požrtvovalnim delom je obema vtisnil neizbrisen pečat. Bil je globoko pobožen, osebno skromen in goreč dušni pastir. Pri svojem oznanjevanju je posebno poudarjal tri temeljne vrednote: nedeljsko mašo, družino in molitev. Na nedeljsko mašo in z njo povezano pridigo se je skrbno pripravljal, jo še in še popravljal in pilil, dokler ni dobila dokončne podobe. Vse to iz velike ljubezni in zavesti odgovornosti do svojih župljanov. Mašna daritev – evharistija je bila srce njegovega življenja in delovanja, zato ni nobeno naključje, da ga je Bog poklical k sebi prav na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi.
Vrednoto družine kot temeljne celice Cerkve in družbe je pogosto poudarjal in neutrudno spodbujal k odprtosti staršev do novega življenja in k veselju do življenja. Če kdo, se mora življenja veseliti kristjan!
Silno je naglašal pomen in potrebnost molitve, tako osebnega pogovora z Bogom kakor družinske molitve. Zavedal se je, da vera brez molitve prej ali slej usahne, zato ga je bolelo, da molitev v mnogih vipavskih družinah zamira.
Bil je človek, ki ga je življenje trdo preizkušalo vse od njegove mladosti. Samo on ve, kaj vse je moral prestati. To ga je doživljenjsko zaznamovalo in pustilo v njem kanček zagrenjenosti. Vendar je po svojih močeh to bolečino možato nosil in premagoval.
Pokojni dekan Franc je bil velik Marijin častilec. Naravnost zaljubljen je bil v to mogočno loško cerkev in njeno zavetnico Božjo Mater, Tolažnico žalostnih. Nešteto ur je prebil v tej cerkvi, ko je skrbel za njeno vzdrževanje in v njej molil k Mariji za svoje župljane.
Hvaležen sem Bogu, da mi je bilo dano, da sem 40 let z njim sodeloval kot njegov duhovni pomočnik. V pastorali sva vedno složno sodelovala. Nikoli v vsem tem času se nisva sprla. Drug do drugega sva gojila iskreno spoštovanje.
Bratje in sestre! Prosimo pri tej sveti maši, naj Bog svojega zvestega služabnika čim prej sprejme v svoje naročje in bogato nagradi njegovo dolgoletno in požrtvovalno služenje vipavski župniji in dekaniji!
Pogrebno mašo, 22. junija, je ob velikem številu duhovnikov vodil koprski škof Jurij Bizjak. V poslovilnem nagovoru je na kratko opisal glavne pokojnikove življenjske postaje in njegovo delo:
Dragi bratje mašniki iz naše škofije in sosednjih škofij, bratje redovniki in sestre redovnice, bogoslovci, dragi domačini iz Vipave in rojaki iz Črnega Vrha, verniki iz vipavske dekanije in iz župnij, kjer je gospod Pivk opravljal svojo službo, milost vam in mir od vstalega Gospoda, ki je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor veruje v me, bo živel, tudi če umrje!«
Vsem sorodnikom pokojnega gospoda Franca, bratu Jakobu in nečaku Silviju ter vsem drugim nečakom izrekam ob njegovem slovesu s tega sveta s škofom Metodom iskreno in globoko sožalje. Gospod naj vam obilno poplača vse dobro, kar ste mu storili, in naj vam njegovo izgubo nadomesti s svojo milostjo in svojo naklonjenostjo.
Glavne postaje življenjske poti gospoda Franca so sledeče: Rojen je bil 23. septembra 1930 v Idrijski Beli v Črnem Vrhu. Gimnazijo je obiskoval dve leti v Malem semenišču v Gorici in šest let državno gimnazijo v Ljubljani. Bogoslovne študije je opravil v Ljubljani in bil tam 29. junija 1957 ordiniran. Bil je vikar v Vipavi (1958–59), župnijski upravitelj na Marijinem Celju (1959–66), župnik na Gočah (1966–71), župnik v Vipavi (1971–2012). Leta 2012 se je upokojil in do zadnjega dneva pomagal svojemu nasledniku v župniji. Leta 1999 je bil imenovan za papeškega kaplana. Več desetletij je opravljal še različne druge službe, ki so nam vsem znane, o katerih pa je zapisal v oporoki, naj se ne omenjajo. Gospod naj mu obilno poplača vse dobro, kar je naredil za naše župnije in našo škofijo, za našo cerkveno pokrajino in za vesoljno Cerkev. »Naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim njegova dela.« (Raz 14,13) Kot človek je bil zvest in zanesljiv, globok in pronicljiv, resnoben in urejen. Kot duhovnik je bil zavzet in predan, skromen in ponižen, vesten in natančen, ljubil je Cerkev in njene ustanove. Poleg župnije je bila njegova posebna ljubezen cerkev Žalostne Matere Božje v Logu. Med drugim se je veliko ukvarjal z zgodovino in bil je velik bojevnik za poravnavo krivic, ki jih je povzročila druga svetovna vojna in z njo povezana revolucija. Bridke izkušnje, ki jih je utrpela njihova družina, so ga zelo zaznamovale in jih je nosil s seboj vse življenje. Njegova življenjska pot se je iztekla na slovesni dan SRTK. Vse življenje se je hranil s svetim zakramentom in svoje vernike vabil na Jagnjetovo gostijo in Gospod ga je v večno življenje poklical na dan, ki je posvečen Kristusovi navzočnosti med nami pod podobo kruha in vina, po Kristusovi besedi v evangeliju: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,51) In po besedi v knjigi Razodetja: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.« (Raz 19,9) In k večnemu počitku ga polagamo na Gospodov dan, na dan vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in ob slovesu od njega smo prebrali današnje odlomke Božje besede, ki zelo lepo označujejo njegovo življenje, njegov življenjski boj in njegovo trdno vero. Kolikokrat se je čutil osamljenega in ogroženega kakor prerok Jeremija in kolikokrat je Gospodu prepeval v bridkosti! Kako živo je v sebi in v svetu okrog sebe čutil posledice in težo izvirnega greha iz pisma Rimljanom in kako se je veselil obilnih milosti drugega Adama, Kristusa! In kako pogumno in brez strahu je oznanjal evangelij v zavesti, da smo v Božjih rokah in so nam tudi lasje na glavi vsi prešteti! Sklenimo naše razmišljanje z besedami iz pokojnikove oporoke: »Župljane prosim, naj molijo zame, saj sem tudi jaz veliko zanje molil. Vsakdo lahko kaj pogreši, kot pravi pisatelj Finžgar: Ljudje ostajamo ljudje do konca sveta – toda zaupam v Kristusa, Dobrega Pastirja, in v priprošnjo Matere Božje v Logu … Prosim Boga in ljudi odpuščanja za vse, kar sem koga užalil, ali imel premalo posluha do svojih faranov. Zaupam v Božje usmiljenje!« Amen. Gospod, daj mu večni pokoj …
Ob koncu maše se je od pokojnega župnika v imenu župljanov poslovila še ga. Ida Makovec:
Spoštovani gospod Pivk! V teh svetih in slovesnih trenutkih, ko Vaše zemeljske ostanke spremljamo na Gospodovo njivo, se mi zdijo primerne svetopisemske besede: »Gospod si je poiskal moža po svojem srcu.« In ga poslal med nas. Več kot štiri desetletja živeti ob taki duhovni opori! To more biti le izraz Božje zaveze z ljudstvom. Imeti duhovnika, tako gorečega oznanjevalca Resnice in Božje ljubezni do človeka, je dar nebes. Nismo se vedno zavedali te milosti. Tudi godrnjali smo, a ko nas je življenje oblikovalo in so nas darovi Svetega Duha prenavljali, smo pred Vašo besedo osramočeno umolknili in se ji priklonili. Brez ugovorov. Preprosto smo spoznali, da sta nas Vaša modrost in predanost Resnici neizmerno prekašali. Samo Bog ve, koliko novih življenj je vstopilo v naše družine zaradi Vašega oznanjevanja, že takrat, ko ni bilo nobenih statistik in še nismo čutili, da slovenski narod umira. V naši župniji se ne moremo izgovarjati, da nismo vedeli, kaj je svetost življenja. Poslušali smo Vaše pridige. Našemu Sodniku ob koncu ne bomo mogli tarnati, da smo živeli v zmedenih časih, ko je mrgolelo lažnih prerokov in ko so mediji sprevračali to, kar je v Sveti Knjigi zapisano, da na koncu človek ne ve, kaj je laž, kaj je resnica, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je greh in pekel. Poslušali smo Vaše pridige. Gospodarju življenja tudi ne bomo mogli očitati, da se nam je zdelo, da nas je sam Bog zapustil, saj je položaj kristjanov v naši družbi nezavidljiv in skoraj brezizhoden. Poslušali smo Vaše pridige o odlomkih iz Stare zaveze, kako je Bog ljudstva preizkušal, a jih zaradi molitve in kesanja tudi reševal in posegal v zgodovino. Čeprav močno preizkušan od blaznih slovenskih časov smo občudovali Vašo pokončnost, skladnost besed z dejanji, skromnost, a še najbolj Vašo svetost ob oltarni mizi. Spoštovani gospod dekan, veliko ste molili za nas in za našo domovino. Tudi v večnosti prosite za našo župnijo, za svete duhovnike, za sveto Cerkev, za družine, za našo mladino, da ne bi zašla, in za tiste, ki so zašli, da bi se vrnili. Molite, Vas prosim, za preizkušeno slovensko zemljo. Sedaj ste pri tako pogrešanem očetu in tako spoštovani mami. In pri Vaših profesorjih: Trstenjaku, škofu Volku, Strletu, Janžekoviču, o katerih ste radi živo in spoštljivo govorili. In pri svetem Frančišku, ki ste ga posnemali v svetosti in preprostosti. Počivajte v miru. Mi pa se Gospodu zahvaljujemo za mnoge, mnoge milosti, ki smo jih prejemali po Vaših svetih rokah in Vas v molitvi izročamo loški Materi Božji in Božjemu usmiljenju. Amen.