Na majsko soboto smo skupaj z g. župnikom Gabrielom Kavčičem, ki je skrbel za duhovno vodstvo in tudi samo organizacijo, poromali v župnijsko cerkev sv. Petra v Črnomlju, ki je letos ena od štirih svetoletnih cerkva v novomeški škofiji.
Že v uvodnem pozdravu nas je g. Gabriel spodbudil, da naj romanje posvetimo dobremu namenu, ki ga sami izberemo ter zanj prosimo.
Prvi postanek smo naredili v Žužemberku, ki je središče Suhe krajine. Mesto se je razvilo v zavetju mogočnega gradu nad zgornjim tokom reke Krke. Peljali smo se naprej ob lenobnem toku Krke ob obronkih Kočevskega Roga, kjer so več kot 600 let živeli Nemci – Kočevarji. Sedaj je to področje zelo redko naseljeno. Preko prelaza Brezovica pri Črmošnjicah smo se spustili v Belo krajino.
V Črnomlju nas je pričakal g. kaplan Janez Meglen, ki je na kratko predstavil kraje, kamor smo prispeli. Nato smo odšli do župnijske cerkve sv. Petra, kjer nas je sprejel tudi črnomaljski župnik g. Janez Žakelj ter nas po uvodnem pozdravu vsakega posebej blagoslovil, preden smo skozi sveta vrata stopili v cerkev. G. Žakelj je skupaj z g. Gabrielom daroval sv. mašo. Mašnik je pri homiliji poudaril, da črnomaljska cerkev sama po sebi nima na zunaj ničesar zelo posebnega, ampak vrednost je v notranjosti, saj je še posebej v svetem letu vernik tu deležen posebne Božje milosti. Dodal je tudi, da se dobrota z dobroto vrača, kar je spoznal tudi v gimnazijskih letih, ki jih je preživel v Vipavi, na katero ima zelo lepe spomine.
Po sv. maši je g. Meglen predstavil cerkev in njene znamenitosti. Nato je v župnišču ob sproščenem klepetu sledilo skupno kosilo iz popotne torbe, pri katerem se nam je pridružil še belokranjski vinar, ki nam je predstavil svoja vina.
Črnomaljska župnija ima pestro zgodovino, saj je doživljala že turške vpade, vpade Uskokov in hajdukov… Župnija je bila v 13. st. trajno dodeljena križniškemu redu. Ti kraji so veliko hudega pretrpeli tudi v 20. stoletju. Ob župnišču stoji spomenik z Jezusom, na spomeniku pa so napisana imena 12 duhovnikov, ki so bili žrtve vojnega in povojnega nasilja v Beli krajini. Vsi so bili zverinsko mučeni zaradi vere v Boga, zvestobe evangeliju in ljubezni do slovenskega naroda.
Župnišče stoji na ostalinah iz antike in srednjega veka, zato so ob prenovi omogočili pod pritličjem župnišča prezentacijo arheoloških ostalin v dveh nivojih.
Po odhodu iz Črnomlja smo si ogledali muzej rudnika rjavega premoga Kanižarica. Tu so kopali premog od srede 19. stoletja do leta 1997.
Sledil je še postanek v cerkvi v Dragatušu, ki so jo zgradili leta 1986, saj je bila prvotna cerkev sv. Janeza Krstnika med 2. svetovno vojno zbombardirana. V cerkvi smo zmolili litanije pred Najsvetejšim in se na koncu še okrepčali z dobrotami, ki so jih za nas pripravili gostoljubni domačini. Poslovili smo se od g. Meglena, ki nas je s prisrčno vedrino popeljal skozi romarski dan.
Bogu hvala za lepo romanje.
Hilarija Kete
