Že pred več desetletji smo vaščani Zemona v medsebojnih pogovorih večkrat izrazili željo, da bi v vasi zgradili kapelico, a je ostalo le pri besedah in željah, ki pa so pred petimi leti spet prišle na plano. Takrat smo se odločili za lokacijo kapelice in komu bo posvečena. Glede na stanje v sodobni družbi, ko je družina zelo na udaru in izpostavljena mnogim nevarnostim, smo se odločili, da bo kapelica posvečena Sveti družini.
Družina Poniž je odstopila zemljišče, arhitekt Marko Lavrenčič je izdelal načrt, mozaik Svete družine pa je izdelal pater Marko Ivan Rupnik s sodelavci. Mnogi obrtniki in vaščani so v postavitev kapelice vložili veliko časa, truda, sposobnosti in talentov, številni vaščani in drugi dobrotniki pa so projekt podprli finančno in z molitvijo.
Tako smo se v ponedeljek, 29. aprila 2019, lahko vsi skupaj s hvaležnostjo, veseljem in ponosom zbrali, da bi bili navzoči še pri sklepnem dejanju – blagoslovitvi kapelice. Obred blagoslova je opravil gospod škof Metod Pirih, navzoči pa so bili tudi pater Marko Ivan Rupnik s sodelavci, domači župnik g. Lojze Furlan, duhovnika rojaka Jožef Koren in Aleksander Skapin, arhitekt Marko Lavrenčič in velika množica vaščanov, okoliških duhovnikov in drugih vernikov. Obred sta s petjem obogatila moški in otroški pevski zbor vipavske župnije.
Med obredom je zbrane nagovoril pater Marko Ivan Rupnik, ki je spregovoril o pomenu kapelice ter o svetosti zakonskega in družinskega življenja. Pater Marko Ivan Rupnik meni, da bo bodoče krščanstvo takšno z malo cerkva in veliko takih manjših znamenj, kot je ta kapelica. Krščanska misel prvih stoletij se je rodila iz življenja – tiha, nenasilna kot sol, kvas in luč. Kapelica je tako znamenje v vasi – sol in kvas, ki sta sicer v majhni količini in neopazna, a dajeta okus celemu hlebcu. Tako se bo v vsakem, ki bo šel mimo kapelice, nekaj zgodilo. Podoba bo spregovorila brez besed in brez prepričevanja, tiho in nevsiljivo, in kar se bo zgodilo v srcu, bo samo med tem človekom in Bogom. Pater Marko Ivan Rupnik je v imenu Cerkve izrazil vaščanom hvaležnost, da so ohranili smisel za to sol in kvas v današnjem času.
Sledila je razlaga podobe Svete družine. Pater Marko Ivan Rupnik je povedal, da je mozaik izdelan po podobi Svete družine, ki jo je naredil za svetovni dan družin na željo takratnega papeža Benedikta XVI.
Sveti Jožef je oče, ki se zaveda, da Jezus ni njegov sin, ampak je sin Boga Očeta. Jožef gleda v roko Očeta, ki je popolnoma odprta. Bog Oče je tisti, ki čisto vse da in nič noče zase. Jožef je vzel za ženo nosečo žensko in Duh mu je dal spoznati, da je to zaradi božjega načrta odrešitve sveta. Vzel jo je k sebi, ker je spremljal delo Boga v Mariji. Najtežje za očeta je spremljati, kar Bog dela v tvojih otrocih. Tega se nauči pri ženi. Jožef je najvišji – je okrilje, znotraj katerega se vse to dogaja. V roki drži suho Jesejevo palico – od kraljevskega rodu kralja Davida ni ostalo več nič. Toda mož, ki res ljubi ženo in sprejema, kar Bog dela, postane prostorje, kjer bo vladalo življenje, zato suha palica ozeleni. Sveti Jožef drži roko na prsih. V stari krščanski ikonografiji je to simbol, ki pomeni razmišljati s srcem, zreti onstran. Tako je sveti Jožef spremljal, kaj Bog dela v Mariji.
Marija drži roke, kot da so stopnice, po katerih Jezus stopa na zemljo. Mati in otrok sta pred rojstvom in še nekaj mesecev po rojstvu velika organska celota. Mati je prostor, v katerem otrok stopa v življenje, zato Marija drži roke tako, da lahko sin vstopi v svet, v zgodovino. Ko Jezus po svojem krstu stopi iz Jordana, se Bog Oče prvič obrne k človeškemu rodu in mu razodene, kaj je. Bog nas v Kristusu, ki je nase vzel človeško naravo, razodene kot ljubljene božje otroke, sinove. Bog je oče, ki poskrbi za svoje otroke. Mož in žena sta tisti prostor, po katerem se je Bog lahko razodel kot sin, kot odrešen človek. Marija je kakor lestev, po kateri Bog stopa na svet.
Kristus drži v roki zvitek. Ta v stari ikonografiji predstavlja božjo besedo. Ta Logos, Beseda, po kateri je vse ustvarjeno, se je razodela kot majhen deček. Njegova hrana je volja njegovega Očeta. Prišel je na svet, da izpolni Očetovo voljo. Jezus in Oče se tako ljubita, da sta ena sama stvar. Ne uveljavljata vsak sebe, ampak razodevata drug drugega. Tako smo tudi kristjani poklicani, da razodevamo Boga kot očeta, kar pa lahko storimo le tako, da živimo svoje sinovstvo.
Ob koncu se je v imenu vaščanov zahvalil še Franko Ferjančič, ki je ob zahvalah izrazil tudi željo:
» Naj postane ta kapelica prostor, kjer se bomo radi srečevali med seboj in z Bogom, kjer se bodo mimoidoči ustavili in utrujeni odpočili. Naj nas spodbuja k molitvi in nas spominja, da Bog drži svojo roko nad nami vsemi. Naj Sveta družina varuje in blagoslavlja naše družine.«
