V okviru skupine za duhovno spremljanje preizkušanih je v sredo, 12. 6. 2024, osemnajst žena obiskalo hišo Ljubhospic v Ljubljani.
Obisk smo pričele v zanimivo urejenem parku pred hišo Ljubhospic na cesti Hadeckega. V hiši nas je pričakala gostiteljica ga. Maša, glavna sestra in socialna delavka. Z veliko izkušnjami, pozornostjo in pričevanjem nas je povedla v življenje hiše, kjer se človeška življenja v bistvu poslavljajo, a vodilo hiše Ljubhospic je: Ljubezen je močnejša od smrti. Vso pozornost zaposleni in prostovoljci posvečajo človeku, ki umira. Trudijo se, da človek ne umira v bolečinah, ne telesnih, ne duhovnih. Globoko je v njih spoznanje, da za telesne bolečine obstajajo zdravila in je bolečina obvladljiva. Prisotna od dveh zdravnic, ki delujeta v hiši, je nazorno in prepričljivo povedala, da ni največja težava bolečina telesa, ki jo medicina zmore obvladati, ublažiti, ampak duhovno trpljenje za katero je edino zdravilo odpuščanje, sprava, … skratka urejeni odnosi s samim seboj, z bližnjimi in za verujoče z Bogom. Za urejene odnose se vsi, ki delujejo v hiši, trudijo, jih negujejo in se vsak dan od vsakega uporabnika kaj naučijo. Vsako sredo je v Ljubhospicu maša, ki jo daruje p. Silvo Šinkovec. Tudi me smo se maše udeležile skupaj z nekaj zaposlenimi in na vprašanje, kaj smo občutile, ko smo stopile v hišo povedale: mir, spokojnost, sprejetost, gostoljubje, pozornost, razumevanje, … Na vhodu je ob našem prihodu gorela sveča, to je nebesedno sporočilo, da je v hiši nekdo umrl. Nobenega vznemirjenja, naglice. Za pokojne poskrbijo z nego, molitvijo in če je le mogoče uredijo, da jih pokopljejo kjer in kakor želijo. V hišo Ljubhospic sprejmejo neozdravljivo bolne umirajoče ne glede na vero, etično pripadnost, … in vsi so deležni dostojanstvene nege duše in telesa človeka. Umirajoči imajo vedno možnost za pogovor z duhovnikom, prejem zakramentov.
V hiši je dvanajst sob. Ena je dvoposteljna, da v njej ob umirajočem lahko prespi kdo od svojcev, če je to koristno za uporabnika. Ostale sobe so enoposteljne in eno smo si ogledali. Imajo svojo kapelo. Svojo kuhinjo s čudovito kuharico, ki z veseljem pripravi, če si kdo od uporabnikov kaj posebnega zaželi. In tudi nas so izdatno postregli.
V teh zmedenih časih je bil obisk te hiše priložnost za osebno rast in potrditev, da je vsak človek vreden vse pozornosti in nege, ki ohranja človekovo dostojanstvo do smrti.
Kaj lahko storimo mi? Kaj lahko storim jaz v svojem okolju? Se smrti bojim? Česa se bojim?
Nekaj splošnih podatkov o edini tovrstni hospic stacionarni ustanovi v Sloveniji. (Rabili bi štiri.) Ljubhospic deluje osem let. Hiša zagotavlja kronično bolnim z neozdravljivo boleznijo v pozni paliativni oskrbi in v procesu umiranja celostno hospic paliativno oskrbo z namestitvijo. V osmih letih so nudili celostno hospic paliativno oskrbo 1361 umirajočim. Ob podpori javnega zavoda Lekarna Ljubljana in drugih donatorjev nudi brezplačno 24 urno celostno, strokovno hospic in paliativno oskrbo neozdravljivo bolnim. Cilj interdisciplinarne ekipe redno zaposlenih in pogodbenih strokovnih sodelavcev, ki zagotavlja zdravstveno oskrbo, paliativno zdravstveno nego, psihosocialno in duhovno podporo umirajočim in njihovim svojcem pred smrtjo, ob smrti in v procesu žalovanja. Ravnajo v skladu z mednarodnimi standardi hospic paliativne oskrbe. Za dodajanje življenja dnem pa skrbijo prostovoljci, ki so družabniki bolnim. Tu ni podaljševanje ali skrajševanje življenja, ampak zagotavljanje boljše kakovosti življenja do njegovega naravnega konca.
Po prisrčnem slovesu smo se z razlogom ustavile še na Vrhniki in si ogledale Cankarjevo hišo. Po druženju in izmenjavi voščil v gostoljubni slaščičarni smo prispele v Vipavo z novimi izkušnjami in potrditvami.
Martina Naglost
