PADANJE NAVZGOR, V USMILJENJE
Zakaj Bog dopušča zlo? Dvomljivci bodo spet rekli, da bi Bog – če bi bil res popoln – doslej že odpravil vso nepopolnost iz svojega stvarstva in – če bi bil res vsemogočen – rešil vse probleme tega sveta.
Kaj pa, če Bog dopušča zlo zato, da bi pokazal svojo neskončno dobroto in moč? In kaj, če je s svojim odrešenjskim delom uresničil večje dobro kot bi ga, če zla sploh ne bi bilo?
Če ste se kdaj udeležili velikonočne vigilije rimskokatoliškega obreda, ste lahko slišali besede starodavnega hvalospeva: » O srečna krivda, ki nam je zaslužila tako velikega Odrešenika! Zares, Adamov greh je bil potreben!« Ste se kdaj vprašali, zakaj Cerkev razglaša greh in krivdo za »srečno«?
Najsi je bila naša človeška narava pred padcem še tako veličastna, se ne more primerjati s tisto, ki nam jo je Bog dal v Kristusu. Lahko bi rekli, da je Bog dopustil, da smo si pri padcu zlomili nogo zato, da bi nam jo nato sam naravnal in jo napravil ne le močnejšo, temveč tudi nezlomljivo. Bog je dopustil, da smo izgubili ne le njegovo milost, ampak tudi položaj, ki smo ga imeli kot njegovi služabniki, kot njegovi ubogljivi sužnji. Vedel je, da bomo padli. Ni povzročil našega padca, ga je pa predvidel. S tem je našo človeško naravo preustvaril in poveličal, česar sama ni bila zmožna. Ko je Kristus prevzel našo padlo človeško naravo, je s svojo smrtjo in vstajenjem ni le oživil, ampak tudi združil s svojo naravo. Zato je življenje, ki ga je v nas obnovil, Božje življenje. Milost, ki nam jo je dal, pa je njegovo Božje sinovstvo.
Postali smo deležni Jezusovega Božjega sinovstva. To je bistvo odrešenja in katolištva. Ker smo krščeni v Kristusu, smo deležni Božje narave. Živimo življenje Svete Trojice in kličemo Kristusovega Očeta »Oče naš«. Naše življenje ne bi moglo biti boljše in popolnejše. In nič od tega ne bi bilo mogoče brez prvotnega padca, do katerega je prišlo zato, ker je Bog dopustil možnost zla.
Za katoliško Cerkev je evangelij (vesela novica) več kot le pravna razsodba o naši opravičenosti. Ne le, da stojimo pred Bogom Očetom podobni Jezusu, ampak smo tudi napolnjeni z Božjim življenjem, kolikor je ustvarjeno bitje sploh lahko. Tega nikoli ne bi mogli doseči sami. Bog dopušča naše padce zato, da bi nam pokazal našo slabotnost in odvisnost od njega ter veličino svojega usmiljenja.
Mnogi so danes prepričani, da jim Bog odrešenje dolguje. Ne zavedajo se resnosti svojega greha in ne poznajo pravega namena postave.
Vse oblike Božje postave – tudi naravni zakon – so namenjene naši duhovni rasti in zorenju kreposti v nas. Kreposti niso nič drugega kot različni izrazi ljubezni, ki je bistvo postave. Ljubezen izkazujemo z žrtvijo, odpovedjo, darovanjem samega sebe. Bog od nas ne pričakuje nič manj od svetosti, ker ve, da sta od nje odvisni naša sreča in uresničitev. Tudi če smo Bogu v vsem poslušni, s tem le opravljamo svojo dolžnost. »Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.« (Lk 17, 10).
Če Bogu kaj damo, ne postane zato nič bogatejši, in tudi z našo svetostjo ne pridobi ničesar. Postava ne koristi njemu, temveč nam. Daje nam jo iz čistega usmiljenja. V svojem usmiljenju dopušča tudi hude posledice kršenja naravnega zakona, da bi se iz izkušenj naučili delati dobro in se izogibati hudemu. Da, v svojem usmiljenju Bog dopušča tudi trpljenje. Ne bo nam dovolil, da bi se izognili njegovemu načrtu zorenja, ki se mu je moral podvreči celo Jezus Kristus.
Če gledamo na trpljenje z očmi vere, bi se lahko kvečjemu vprašali, zakaj ga Bog ne dopusti še več. Ne gledamo namreč sveta, polnega nedolžnih ljudi, ki trpijo po krivici, ampak svet, ki ga preplavlja ocean Božjega usmiljenja, ker smo vsi grešniki in si nihče od nas ne zasluži niti naslednjega diha.
Sveti Pavel je trpljenje postavil v perspektivo večnosti: »Mislim namreč. Da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). Tudi Kristus je trpel veliko telesno in moralno zlo po rokah ljudi, ki jih je prišel odrešit, ker je hotel deliti našo usodo. In če je sprejel trpljenje on, se tudi mi ne bi smeli pritoževati nad njim. Kajti »Božji otroci smo. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani«.
(Scott Hahn, Zakaj verujem?)
Zakaj Bog dopušča zlo? Dvomljivci bodo spet rekli, da bi Bog – če bi bil res popoln – doslej že odpravil vso nepopolnost iz svojega stvarstva in – če bi bil res vsemogočen – rešil vse probleme tega sveta.
Kaj pa, če Bog dopušča zlo zato, da bi pokazal svojo neskončno dobroto in moč?
[/duhovna-misel