Nekaj minut po deveti uri zjutraj so se 26. septembra 2026 oglasili zvonovi farne cerkve sv. Štefana v Vipavi, kmalu zatem pa še zvonovi cerkve sv. Matije na Slapu. Njihovo ubrano zvonjenje je oznanilo žalostno novico: poslovil se je naš dolgoletni župnik, gospod Lojze Furlan. Po dolgotrajni in hudi bolezni je sklenil svojo zemeljsko pot in poslanstvo duhovnika. Med ljudmi, s katerimi je živel in deloval, je pustil neizbrisen pečat. Svojo težko pot je kljub preizkušnjam in vse slabšemu zdravju nosil z močno voljo in vero v Boga.
Od semenišča do duhovništva
Alojz Furlan se je rodil 30. decembra 1964 kot najmlajši od treh otrok. Izhajal je iz družine, v kateri je bilo veliko duhovnih in redovnih poklicev. Že v osnovni šoli je razmišljal o duhovnem poklicu in leta 1979 vstopil v semenišče v Vipavi. Po maturi in služenju vojaškega roka v Bitoli se je leta 1984 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.
V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1990 v Marijini cerkvi v Logu pri Vipavi, novo mašo pa je pel v domačem Lokavcu. Za novomašno geslo si je izbral besede »Gospod je moja moč in moja pesem«. Glasba je bila pomemben del njegovega življenja. Igral je kitaro, pisal in uglasbljal pesmi ter z njimi razveseljeval otroke in mlade. V času službovanja v Marezigah je napisal tudi pesmi za materinski dan, ki jih je leta 2012 izdal v knjižici Mami za praznik.
Prva tri leta je služboval kot kaplan v Izoli, nato je postal tajnik koprskega škofa. Leta 1995 je bil imenovan za župnika v Lokvi in soupravitelja Divače. Pozneje je prevzel službo škofijskega ekonoma oziroma ravnatelja škofijske gospodarske uprave, ob tem pa še upravo župnij Marezige in Truške, kjer je ostal do leta 2012.
Marezige in prihod v Vipavo
V Marezigah je pustil močan pečat tudi kot velik ljubitelj glasbe. Pod njegovim vodstvom je cerkveni pevski zbor Milko Margon sodeloval tudi na festivalu Primorska poje. Skrbel je za cerkveno petje, glasbene priredbe in urejenost sakralnih objektov, pri obnovah pa je znal poprijeti za delo kot pravi Jožef – zidar, tesar, pleskar, električar in še marsikaj. Iz Marezig ga je pastirska pot duhovništva pripeljala v Vipavo, kjer je 19. avgusta 2012 prevzel skrb za našo župnijo. Dobrih dvanajst let je živel in deloval med vipavskimi farani in skrbel za cerkve, ki spadajo v našo župnijo: poleg farne cerkve sv. Štefana še za cerkev sv. Križa na Gradišču, cerkev sv. Matije na Slapu (od 1. 1. 2018) ter za božjepotno cerkev Marije Tolažnice žalostnih v Logu. Leta 2022 se mu je kot vikar pridružil dr. Gabriel Kavčič, ki mu je bil v zadnjih letih v veliko pomoč.
V istem letu so se začele tudi njegove zdravstvene težave. Zdravje mu je vse bolj oteževalo vsakdanje življenje in delo, zato je bil avgusta 2024 razrešen službovanja v vipavski župniji, leto pozneje pa je bila njegova razrešitev zaradi zdravstvenega stanja podaljšana. Svoj križ je nosil tiho in preprosto.
Duhovnik, ki je znal biti ob človeku
Vipavci in verniki drugih župnij, kjer je deloval, ga bodo ohranili v spominu kot mirnega, skromnega in preprostega človeka, ki ni obsojal in ni povzdigoval glasu. Znal je prisluhniti in pomagati, predvsem pa je znal pozabiti nase, kadar je pred njim stal človek v stiski. Posebno mesto v njegovem srcu so imeli otroci in mladi. Z njimi je pripravljal prireditve, pel, igral in delal veroučne dejavnosti. Vipavski ministranti se ga spominjajo kot potrpežljivega župnika s smislom za humor, otroci pa tudi po njegovih palačinkah in picah. Starejši in bolni bodo ohranili spomin na človeka, ki jih je znal v težkih trenutkih pomiriti z besedami modrosti in upanja. Na Slapu so ga poznali kot duhovnika s srcem, »ki je bil vzet iz ljudi in postavljen za ljudi v korist vsega, kar se nanaša na Boga«. Obiskal je vse družine in vsakomur namenil prijazno besedo. V Marezigah pa so ga ob slovesu opisali kot poštenega, mirnega, delavnega, pravičnega in ljubečega človeka. Nekdanji tajnik ŽPS Marezige Emil Ugrin, je v imenu župnije Marezige prebral pogrebni govor, v katerem je izrazil mnenje številnih vernikov: »Bil je živi zgled služenja bližnjemu v Cerkvi. Bil je kot olje, ki ne usahne.«
Veliko slovo v Logu in Vipavi
V četrtek, 1. oktobra, so zjutraj duhovniki ponesli njegovo krsto v Marijino cerkev v Logu. Čez dopoldne so se prihajale poslovit množice ljudi iz Vipave, Slapa, Marezig, Lokavca in drugih krajev. Iz Marezig so številni prišli tudi z organiziranim avtobusnim prevozom.
Popoldansko sveto mašo ob slovesu je vodil koprski škof dr. Peter Štumpf, somaševala sta dekan vipavske dekanije g. Franc Likar in vipavski župnik dr. Gabriel Kavčič. Pogreba se je udeležilo več kot sto duhovnikov, redovnikov in redovnic ter velikanska množica vernikov. V Logu so se od njega poslovili dekan Franc Likar, njegov brat Mirko z ženo Alenko ter predstavniki župnij Vipava, Slap, Marezige in Lokavec. Prav Marijina cerkev v Logu je bila za njegovo življenje še posebej pomembna: tam je bil posvečen v duhovnika in tam so mu cerkveni pevci še zadnjič zapeli v slovo. Po maši so ga pospremili na vipavsko pokopališče, kjer je našel svoj zadnji dom med znamenitimi vipavskimi duhovniki. Od njega se je na našem pokopališču v Vipavi poslovila velika množica ljudi. Ob petju vipavskih cerkvenih pevcev je zazvenela Marijina pesem, nato pa še Slovenec sem in druge pesmi.
Gospod Lojze je odšel, vendar ostaja med nami vse, kar je v letih svojega duhovništva podaril ljudem – njegova vera, dobrota, glasba, delo in predvsem pripravljenost biti ob človeku. Gospod, daj rajnemu gospodu Lojzetu večni pokoj – in večna luč naj mu sveti.
Ingrid Patricia Boben
