5. 7. 2015, na prvo nedeljo v mesecu juliju 2015, je bila nedelja sv. bratov Cirila in Metoda, sozavetnikov Evrope. Ta dan smo obhajali v Logu srebrno mašo vipavskega župnika g. Lojzeta Furlana ter ajdovskega in ušanskega župnika g. Franca Likarja.
Slovesnosti so se udeležili poleg sorodnikov srebrnomašnikov (z mamo g. Alojza Furlana go. Jožefo) številni duhovniki in verniki zlasti iz ajdovske, vipavske in ušanske župnije, ki so tudi sodelovali pri bogoslužju. Slavje sta s petjem dopolnila združena pevska zbora župnij Ajdovščina in Vipava.
G. škof Metod Pirih, ki je bil na isti dan pred 30. leti posvečen v škofa koprske škofije, je vodil slovesno bogoslužje. Oba srebrnomašnika je pred 25. leti, na praznik apostolov Petra in Pavla, posvetil v duhovnika prav v Logu. In prav tam na istem kraju smo izrazili Bogu zahvalo za njuno delo na različnih župnijah in v različnih službah.
Kristjani različnim obletnicam in jubilejem vedno pripisujemo verski značaj. S krščanskega stališča je 25-letnica duhovništva posebno leto milosti za srebrnomašnika in tudi leto milosti in veselja za župnijo, v tem primeru Vipavo ter Ajdovščino in Ustje.
Obletnice so trenutki, ko obletimo, preletimo oziroma obrnemo leta in jih pogledamo z druge, skrite strani. Tedaj se nam kot na tapiseriji na zadnji strani razkrijejo vsi vozli in povezave, ki držijo tapiserijo skupaj. Več kot je vozlov, več kot je barv, trdnejša in slikovitejša je podoba na prednji strani. Podobno je z našim življenjem, daljše kot je, bolj kot se trudimo premagovati preizkušnje in slediti Jezusovemu zgledu, manj kot je opustitev (dobrega), trdnejši smo. Upamo, da je take tapiserije Bog vesel.
G. Furlan je sejal seme Božje besede najprej v Izoli, pa v Lokvi in Divači, v Marezigah in Truškah, nekaj let kot škofijski tajnik in ekonom v Kopru in sedaj kot župnik v Vipavi.
Gospod Franc pa je opravljal duhovniško poslanstvo kot kaplan v Kopru in nato kot župnik v Slavini, Matenji vasi, Orehku in sedaj v Ajdovščini in na Ustju, nekaj let tudi v Stomažu.
Za vsa posejana zrna Božje in človeške besede, ki sta jih posejala v teh petindvajsetih letih svoje službe na njivi naše škofije, se jima je g. škof prisrčno zahvalil:
»Prvo berilo te 14. navadne nedelje nas opozarja, da je Božji dar, če ima njegovo ljudstvo prave pastirje in voditelje. Evangelij pa nam opisuje veselje Jezusovih učencev in njihov ponos, da so smeli Jezusu pripravljati pot. Četudi jih je Jezus sam poslal kakor jagnjeta med volkove, so se vrnili navdušeni nad Božjo močjo, ki jih je spremljala na poti in pri delu. Bog nam daje svojega lastnega Sina za Odrešenika, za našo Pot, Resnico in Življenje. Jezusovi apostoli naj se zanašajo predvsem nanj.
To evangeljsko veselje mora napolnjevati tudi današnja slavljenca in vse oznanjevalce evangelija. In mi vsi smo povabljeni, da to veselje in hvaležnost delimo s svojimi duhovniki.
Duhovni poklici navadno pridejo iz krščanskih družin, ki so zgrajene na trdnem temelju cerkvene poroke, družine, kjer se redno moli, goji duhovno življenje in so njeni člani dejavni v župniji. Mladi morajo biti dejavni v različnih skupinah in dejavnostih po župnijah ali v medžupnijskem prostoru: kot mašni strežniki, kot bralci Božje besede, kot člani pevskega zbora, člani oratorija, kot pritrkovalci, skavti, člani mladinske, študentske, molitvene ali kake druge skupine. Vsaka krščanska družina je soodgovorna za poklice. Ta skrb mora postati sestavni del naših prizadevanj, nič manj kakor je sestavni del naših prizadevanj kvaliteten verouk ali lepo bogoslužje.
Če je duhovnih poklicev zadosti, pomeni, da je naša vera živa in rodovitna, če jih pa ni, pomeni, da vera usiha in da je preveč površinska. Urejeno in zvesto krščansko življenje v družinah je, tudi če izjeme so, še vedno najbolj ugodno okolje za odločitev mladih za duhovništvo ali redovništvo.
Mlade moramo doma v družini in v župniji vzgajati tako, da jim misel na duhovništvo ali redovništvo ne bo tuja. Naj se zavedajo, da je vsak poklic, ki si ga bodo izbrali, velikodušno in potrpežljivo služenje bratom in sestram z darovi, ki so jih prejeli. Ljudem ne moremo storiti nič bolj koristnega, kakor da jim pomagamo spoznati Jezusa Kristusa in zanj čim bolj verodostojno pričujemo.
V preteklosti se je dogajalo, da so starši včasih preveč močno želeli, da bi njihov sin postal duhovnik. Danes pa se, žal, pogosto dogaja ravno nasprotno, da starši branijo otrokom duhovni poklic.
Starši, ki imajo svoje otroke gotovo radi, jim ne morejo želeti večje sreče, kakor je ta, da uresničijo poklic, v katerega jih Bog kliče.
Dragi mladi! Ne izpustite izpred oči vprašanja: Ali ni mogoče tudi vame vsajeno seme duhovnega poklica? Ali želim, ali bi bilo dobro in koristno, da postanem duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka? Ne bojte se tega klica ne mladi ne starši. Gospod želi vsakemu samo dobro in čim več dobrega.
Družina je zibelka življenja pa tudi zibelka vsakega duhovnega poklica.
V domačih družinah in iz prijateljstva z Jezusom je zrasel duhovniški poklic srebrnomašnikov Lojzeta in Franca. Iz prijateljstva z Jezusom, ki naj se goji po naših družinah, pa naj vzklijejo novi duhovni poklici na njivi naše škofije.
Draga srebrnomašnika, naj Vaju vedno in povsod varuje in spremlja priprošnja loške Matere Božje, da bo Vajino poslanstvo Bogu v čast, ljudem v korist in Vama v zadoščenje in veselje in bosta čez 25 let slavila tu zlato mašo, jaz pa bom to slavje gledal od zgoraj.«
Jubilantoma smo zaželeli, naj ne opustita svoje prvotne ljubezni (prim Raz 2,4), da bi tako lahko, prevzeta od Božje ljubezni, tudi nas vodila na pot za Jezusom.
