Pravijo, da so starine in običaji ščit vere in domovine. Poseben kras in spomin naše duhovne in domovinske dediščine je tudi običaj procesije sv. Rešnjega telesa. V Vipavi je ta običaj ohranjen še iz avstrijskih časov, ko so po ulicah Vipave postavljali štiri oltarje.
Lesen, zložljiv oltar na procesiji leta 1916
Osnova za takratno postavitev oltarjev so bili štirje mlaji. Med starimi oltarji je bil še posebej zanimiv lesen, zložljiv oltar, ki je edini prestal vihro prve svetovne vojne. Sodeč po poslikavi bi bil delo slikarja Ogrina, izdelan istočasno z našim božjim grobom v cerkvi Sv. Štefana po letu l877. V procesiji so sodelovale tudi družbenice Marijine družbe, ki so na posebnem podstavku nosile kip Matere Božje z Jezuščkom, prinesen teden dni prej iz loške cerkve v Vipavo.
Prvotna procesija sv. Rešnjega telesa je iz naše cerkve zavila takoj na desno čez Bjčkov most in nadaljevala mimo vojašnice po drevoredu, prešla most pri Cuntovih, zavila levo in se ustavila pri prvem oltarju pred Kbuolovo kolono v sedanji ulici Milana Bajca, kjer se je pelo evangelij po Mateju. Procesija je nadaljevala pot do drugega oltarja, ki je bil postavljen na portalu pred vhodom v staro šolo na sedanjem Trgu Pavla Rušta, kjer so poslušali evangelij po Marku in se od tu pomikala po glavni ulici naprej mimo odprte kapele sv. Barbare v Lanthierijevem gradu do tretjega oltarja, ki je bil na vratih grajskega vrta, sedaj parka, kjer je odmeval evangelij po Luku.
Procesija na Trgu Pavla Rušta leta 1940
Tu se je procesija obrnila in se vračala po isti poti do četrtega oltarja, ki je bil postavljen pred vhodom v Vinarsko zadrugo na sedanjem Trgu Pavla Rušta, kjer se je pel četrti evangelij po Janezu ter se od tu vračala nazaj v našo farno cerkev, kjer so zapeli zahvalno pesem ter prejeli zadnji blagoslov. Zelenje za oltarje, ki je bilo v glavnem iz pušpana, so pletli pri Skukovih pod kolono na starem placu ob stari šolski stavbi, kjer se je zbralo staro in mlado.
Taka postavitev oltarjev je bila do leta l946. Leto kasneje je procesija po Vipavi že motila takratne oblasti češ, da ovira promet, zato so jo naši verniki opravili takoj po prvi jutranji maši. Kmalu so oblasti prepovedale tudi poučevanje verouka v šolah. Ta se je moral umakniti v zakristije. Leta l948 je bilo zato prepovedano postavljanje oltarjev na šolskih vratih, enako je veljalo za grajska vrata in vrata Vinarske zadruge na starem placu. Od tedaj dalje se je smelo postavljati zunaj cerkve samo tri oltarje; prvega pred Poniževo hišo, drugega pred Kovačevo hišo, oba v sedanji ulici Milana Bajca in tretjega na placu pred Reharjevo hišo na Trgu Pavla Rušta, procesijo pa zaključilo v cerkvi pred daritvenim oltarjem z evangelijem in blagoslovom. Zato nas četrti zunanji oltar še vedno čaka, da ga spet postavimo po dolgih letih premora.
Magda Rodman
