V četrtek, 25. marca 2021, na praznik Gospodovega oznanjenja, na dan, ko ga je papež pred šestintridesetimi leti imenoval za škofa Koprske škofije, smo se poslovili od našega upokojenega škofa msgr. Metoda Piriha. Slovo je bilo v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu. Pogrebna maša je bila v tej cerkvi najprej zato, ker je bilo v njej lažje upoštevati ukrepe za omejevanje epidemije. Še večji razlog pa je to, da je bila cerkev v Logu njemu zelo ljuba, skoraj bi lahko rekli, ljubša od stolnice. Kolikokrat je tu vodil slovesnosti ob praznikih in drugih priložnostih! Kolikokrat je tu pridigal in spovedoval! Koliko duhovnikov je v tej cerkvi posvetil! Sedaj smo ga prav v tej cerkvi pospremili v Božje naročje. Pri pogrebni maši je bilo zaradi omejitev navzočih le nekaj škofov ter ožji krog duhovnikov, sorodnikov in vernikov. Kako polna bi bila cerkev, če ne bi bilo epidemije!
Škof msgr. Metod Pirih je v Vipavo prišel v letu 2012, potem ko je službo ordinarija v Škofiji Koper prepustil nasledniku, dr. Juriju Bizjaku. Tu se je aktivno vključil v življenje župnije, hkrati pa še vedno opravljal številne dejavnosti v škofiji in v okviru Slovenske škofovske konference. Radi smo ga imeli in tudi on je bil rad med nami.
Za Vipavo in Vipavce je škof Metod veliko naredil že prej, ko še ni živel v Vipavi. Poleg rednih obiskov, ki spadajo v škofovsko službo (birme, vizitacije, posvečevanja, blagoslovi, slovesnosti v Logu … ), je vrsto let hodil v Vipavo na obisk v malo semenišče in kot skrben oče spremljal rast in vzgojo mladih fantov, ki naj bi nekoč postali duhovniki. Čim so državni zakoni to omogočili, se je takoj zavzel, da je semenišče postalo klasična gimnazija, odprta za vse, fante in dekleta, ki bi se želeli šolati v tej ustanovi. Odlok o ustanovitvi je podpisal 17. maja 1991. Vesel je bil velikega zanimanja in je sicer nekoliko zaskrbljen pa vendar z veliko smelostjo in zaupanjem v Božjo pomoč odločil, da se v Vipavi zgradi novo poslopje za škofijsko gimnazijo, prostore semenišča pa se preuredi v dijaški dom. Projekt je s pomočjo zvestih in zagnanih sodelavcev tudi izpeljal. V letu 1993 so začela teči pripravljalna dela in zbiranje dokumentacije, do leta 1999 pa je bila gimnazija zgrajena. 11. septembra 1999 je škof Metod z globoko hvaležnostjo Bogu, sodelavcem in darovalcem blagoslovil prostore nove škofijske gimnazije. Dve leti kasneje pa je ob začetku novega šolskega leta 2001/2002 blagoslovil še obnovljene prostore dijaškega doma. Tako imamo v Vipavi po zaslugi škofa Metoda dva pomembna objekta, ki dvigata kulturo kraja in okolice ter predstavljata pomembno vzgojno-izobraževalno središče ne le za Vipavo in Vipavsko dolino, ampak tudi za širšo Primorsko in Slovenijo.
Čim se je začelo zgradbo semenišča preurejati v dijaški dom, je naročil naj tam pripravijo tudi kotiček za njega. Že takrat je napovedal, da se bo tja umaknil v pokoj. Ko je leta 2012 vodenje škofije prepustil nasledniku, se je takoj preselil v Vipavo, v svoje stanovanje, v levem krilu dijaškega doma, tik nad izvirom Vipave. Večkrat je povedal, da mu bivanje med mladimi daje življenjski elan in ga pomlajuje. In dejansko smo mnogi ugotavljali, da je bil veliko bolj sproščen, nasmejan in včasih celo malo razposajen, precej drugačen kot takrat, ko je še opravljal službo ordinarija.
Takoj se je vključil tudi v življenje župnije. Rad je vodil slovesnosti. Če je bil doma, je maševal nedeljske jutranje maše, bodisi v Vipavi ali v okoliških župnijah, kjer je dostikrat nadomeščal katerega od duhovnikov. Ni mu bilo težko sedeti v spovednici in pred prazniki tudi po več ur spovedovati … Večkrat je sam zase rekel, da je sedaj kaplan v Vipavi. Zlasti po smrti g. Pivka in potem g. Zupeta je vedno priskočil na pomoč, če le ni imel drugih obveznosti. Lepo nam je bilo pri njegovih mašah. Predvsem smo z veseljem prisluhnili njegovim pridigam. S kakšno toplino nas je nagovarjal! Njegove pridige so bile vedno pozitivne, vedno nam je odpiral oči, kako nam Božja beseda nakazuje pravo smer v našem življenju. Spodbujale so nas k češčenju in ljubezni do Boga, Marije in vsega, kar je Božje. Po maši se je vedno ustavil pred cerkvijo ter poklepetal s tem ali onim. V času, ko so bile cerkve zaprte zaradi epidemije, nas je nagovarjal preko spletnega prenosa maše. Občudoval sem ga, kako je vedno našel spodbudne besede za bolne, ogrožene in prestrašene. Tolažil nas je, da bo tudi te epidemije enkrat konec. Spodbujal nas je, naj se iz te preizkušnje poskušamo naučiti kaj koristnega za življenje.
Zelo rad je maševal v Logu. Spodbudil nas je, naj na prvo nedeljo v septembru, ki je v bližini godu Marije Tolažnice žalostnih, uvedemo praznik zavetnika cerkve. Priskrbel je tudi bogoslužna besedila za ta praznik. Ob praznikih Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva se je vedno ponudil, da bo pridigal tudi pri mašah, ki jih ni on vodil. Ljudje so bili tega veseli, saj so zaradi domačnosti in preprostosti besed razumeli sporočilo pridig.
Škof Metod se je vključil tudi v življenje kraja. Trudil se je, da bi čim več ljudi spoznal. Na sprehodih se je vedno tudi ustavil in pokramljal s človekom, ki ga je srečal. Ko ga kdaj več dni ni bilo doma, se je vedno pozanimal, če se je v času njegove odsotnosti zgodilo kaj novega. Ko je kdo umrl, je šel, če je le mogel, pokojnega pokropit in zanj molil. Rad je hodil na kulturne prireditve, udeleževal se je pomembnih slovesnosti v okviru občine, gojil spoštljiv odnos do njenih predstavnikov in ohranjal stike z njimi. Občina ni pozabila njegovih zaslug za kraj in mu je 23. junija 2017 podelila občinsko priznanje, s katerim je postal častni občan Vipave.
Še pred epidemijo je šel v Ljubljano na operacijo. Posebne sobe z udobnim ležiščem in nadstandardom se je veselil kot otrok. Lepo je prenesel operacijo v trebuhu in hitro okreval, vendar je prinesel s sabo tudi žalostno novico. Na jetrih so se pokazale rakaste tvorbe. Takrat je bilo še upanje, da bo premagal tudi to. Čez več mesecev pa so ugotovili, da operacija ni možna. Zdravnik je predpisal paliativno oskrbo. Ko nam je to povedal, je bil miren in spokojen. Diagnoza ga ni potrla. Ohranil je vedrino, optimizem, radoživost in v polnosti opravljal svoje delo še kar dolgo časa, praktično do zadnjega. To je za nas vse zgled globoke vere, zaupanja in predanosti v Božjo voljo.
Zadnji božič, ko so bile cerkve spet zaprte zaradi epidemije, je bil med mašo zelo bled. Po maši je na vprašanje, če ima morda težave s sladkorno, odkimal: »Ne, ne, ni to sladkor.« Res se je njegovo zdravje hitro slabšalo. Le še nekajkrat je maševal v vipavski cerkvi. Potem je nekaj časa tudi ob nedeljah maševal po vipavskih namenih v kapeli dijaškega doma, nazadnje tudi tega ni zmogel več. Na tiho nedeljo zvečer sva se poslovila. Dva dni za tem, v torek, 23. marca, je kaplan ŠGV Primož Erjavec sporočil, da je škof Metod odšel v nebeški dijaški dom, kjer mu je Bog pripravil novo, še lepše stanovanje.
Njegovo telo čaka vstajenja v grobnici bazilike na Sveti Gori, blizu svojega rodnega Lokovca. Naj bo njegov počitek miren, njegov duh pa naj uživa to, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Bogu smo hvaležni, da je bil med nami, škofu Metodu pa za vse, kar nam je v svojem življenju dal in posredoval.
župnik Lojze Furlan
