Bil je petek, 2. september 2022, in pred nami sončen, skoraj poleten konec tedna, ko so se vipavski birmanci začeli zbirati v Vipavskem Križu. Otovorjene s spalkami in potovalkami, pa tudi kakšno sladkarijo, smo jih na samostanskem dvorišču pričakali animatorji in vikar. Po namestitvi v samostanskih sobah smo z igrami začeli spoznavati drug drugega in graditi našo malo skupnost. V atriju smo se posedli okrog »štirne« in z zanimanjem in navdušenjem prisluhnili vikarjevi katehezi o tem, kako je Jezus zbral prve učence in kaj pomeni biti apostol. O slednjih smo se pogovarjali tudi po skupinah, ko smo odkrivali, kdo so bili in kaj so počeli, iskali zanimivosti iz njihovih življenj, spoznavali, da so bili »navadni« ljudje, kot smo mi sami. Po večerji, ki so jo kot vse ostale obroke pripravili animatorji, je sledil zabavni večer, ki je poleg zabavnih iger, ki so v nas vseh prebudile mladostniško razigranost in tekmovalnost, vključeval tudi učenje novih pesmi in prepevanje le-teh, dokler ni bil čas za večerno molitev pod zvezdami in spanje.
Sobota se je začela z jutranjo telovadbo in zajtrkom, ki sta nas zbudila in nam dala moči za aktivnosti, ki so nas čakale. Dopoldne smo pri katehezi in delu po skupinah govorili o molitvi, nato pa se pripravili na sveto mašo. V cerkvi smo dokazali, da se kljub puberteti in razigranosti znamo umiriti in sprejeti Jezusa medse. Po duhovni hrani smo se okrepčali še s kosilom, temu (in pomivanju posode?) pa je sledil popoldanski program, ki se je odvil na igrišču pod Vipavskim Križem. Tam smo prepevali, se igrali, se ob skečih do solz nasmejali, pa tudi pozorno poslušali nadaljevanje kateheze o molitvi, se umirili in izkusili puščavo ob odlomku iz Svetega pisma, ki govori o tem, kako je Jezus pomiril vihar. Ob vrnitvi v samostan so imeli birmanci do večerje prosti čas, po njej pa smo se pripravili na nedeljsko sveto mašo in večerno adoracijo. V soju svečk smo v samostanski cerkvi s pesmijo in vsak zase v tišini počastili Jezusa med nami. Pred Njim smo na liste zapisali vse, za kar smo hvaležni, in vse, kar nas teži, in mu to izročili, ko smo po adoraciji to skupaj zažgali na samostanskem dvorišču. Utrujeni od celega dneva in pomirjeni po srečanju z Gospodom, smo hitro popadali v svoje postelje in zaspali.
Nedeljsko dopoldne smo začeli s telovadbo in pospravljanjem prtljage, po zajtrku pa smo počistili prostore, ki smo jih med vikendom uporabljali. Kdor je želel, si je lahko pred sveto mašo vzel čas še za eno puščavo, nato pa se pridružil ostalim in vikarju, ki so v cerkvi molili rožni venec. Ob 10. uri je sledila sveta maša, pri kateri so se nam pridružile tudi naše družine, po njej pa smo se ustavili na klepetu in ustvarjanju skupinskih fotografij. Ta konec tedna je tako birmancem kot animatorjem dal nov zagon za novo šolsko leto, ki je pred nami, predvsem pa poglobil naše medsebojne vezi in vezi z Bogom. Polni veselja komaj čakamo, kaj vse nas še čaka na tej skupni poti.
