PRIDIGA MILANA KNEPA NA 12. NAVADNO NEDELJO MED LETOM
21. junija 2020
Kot se majhne živali bojijo večjih in močnejših, na primer miška – mačke, imamo tudi ljudje strahospoštovanje do nadrejenih in strah pred grobimi in nasilnimi ljudmi. Jezus se zaveda, da z njegovimi učenci ni nič drugače. Preden jih razpošlje, da bi oznanjali Božje kraljestvo, jim brez olepševanja reče: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove.« Učenci so se pred odhodom na pot počutili nelagodno. Naprej zato, ker po nekaj mesecih poznanstva z Jezusom o Božjem kraljestvu, ki naj bi ga oznanjali, niso veliko razumeli. In drugič: bali so se, da jim ljudje ne bodo prisluhnili: niso bili namreč vešči nastopanja, pa tudi oznanilo, ki so ga prinašali, je bilo precej nenavadno. Noče pa jih Jezus izpostaviti odkritemu nasprotovanju, zato jim odsvetuje, da bi šli v Samarijo. Samarijani so bili namreč versko-etnična skupnost nejasnega izvora. Živeli so na področju današnjega Zahodnega brega, torej med Judejo in Galilejo. O njihovem nastanku obstaja več teorij. Najverjetneje izhajajo iz Judov, ki so se po padcu Samarije leta 721 pr. Kr. in pod nadvlado Asirije krvno pomešali s pogani.
Prestrašenost učencev, da gredo kot ovce med volkove, Jezus preseka z besedami: »Ne bojte se ljudi.« Od kod strah? Najbolj splošen in obenem najgloblji odgovor nam daje sv. Pavel, ki v današnjem odlomku iz pisma Rimljanov pravi, da je strah posledica padle človeške narave. Na vprašanje Boga, kje si, Adam? ta odgovori: Zbal sem sem se, in sem se skril. Strah je od tedaj zapisan v vsako celico naše ranjene človeške narave.
Kako se spopadamo s strahom? Do neke mere vsak od nas zdravi strah tudi z eno od oblik odvisnosti, ki sega od neke začetne, za duševno in telesno zdravje še povsem ne nevarne stopnje, do bolezenske oziroma patološke stopnje. Zasvojenost je škodljiva, ker pomeni neustrezno uravnavanje slabega notranjega počutja, negotovosti in prestrašenosti. Od zasvojenosti povsem nezavedno pričakujemo olajšanje od pritiskov, žalosti, jeze, brezvoljnosti ipd. Odvisnost ni vezana samo na substance, zato moramo nanjo gledati širše. Povsod po svetu je zelo pereča odvisnost od dela. Današnje družbe spodbujajo čezmerno delo, študij, treninge, vse z namenom – biti uspešen in čim več zaslužiti. Cena, ki jo plačujemo za to, je, da izgubljamo stik sami s seboj in s tistimi, ki jih imamo radi, ker se pri delu, študiju, adrenalinskih športih ipd. ne znamo omejiti.
Na zasvojenost so v preteklosti gledali kot na moralni problem. Mislili so, da so, na primer zasvojenci z alkoholom, ljudje brez volje, zato so jih spodbujali, naj preprosto nehajo piti. Niso razumeli, da ob prvem kozarcu alkohola, ki človeka prehodno osvobodi pritiskov, možgani v tem kozarcu prepoznajo preživetveno vrednost, podobno kot v kisiku, hrani in spancu. Možgani mislijo, da je pitje alkohola nujno za preživetje. In tu se začnejo težave. Bolj kot možgani telesu sporočajo, da je alkohol nujen za preživetje, težje bo posameznik prenehal piti. Nekatere sodobne terapije so sposobne možganom sporočati, da alkohol ni nujen za preživetje.
Zasvojenost, od katere pričakujemo sprostitev, je lahko tudi nakupovanje, spolnost, splet, kockanje, televizija. Marsikdo gleda televizijo, da ne razmišljala o pritiskih in odločitvah, ki jih mora sprejeti. Odvisni lahko postanemo od česar koli, s čemer skušamo na nepravi način vzpostaviti nadzor nad svojimi čustvi in telesom. Ena od zelo usodnih oblik odvisnosti je tudi obsesija z odnosom do določene osebe. Dilema, s katero se sooča zasvojeni, je, ali se bo oklepal tega, kar mu zagotavlja zgolj životarjenje, ali pa se bo obrnil proti nečemu, kar mu je sicer neznano, a daje upanje, da se bo odvisnosti rešil in zaživel normalno.
Kot rečeno, odvisnost ni prvenstveno vezana na moralo, ampak na zapis v možganih, ki nastane z življenjskim slogom, ko se v želji po preživetju zatekamo v neko dejavnost, odnos ali substanco. Strokovnjaki pravijo, da možgani teh odvisnosti ne razlikujejo. Tako lahko nekateri odmislijo stvari, ki jih skrbijo, le ob kockanju, drugi, ko so vinjeni. Možgani zaradi sproščanja dopamina, hormona sreče, kot mu rečemo pogovorno, zaznajo občutek olajšanja ali nove energije in zato hočejo še več. Takšno prilagajanje možganov je vedno v škodo odvisnika.
Nekateri menijo, da je odvisnost od sladkorja trenutno največja odvisnost v zahodnem svetu in povzroča številne, vsem dobro znane zdravstvene težave. Na splošno velja, da mlajša kot je oseba, ko začne uporabljati določene substance ali postane odvisna od spolnosti ali kakšnega drugega vedenja, večja je verjetnost, da bo doživela silovite življenjske izkušnje, ki jih ne bo zmogla predelati in integrirati.
Zelo pogosta je odvisnost od zdravil, zlasti pomirjeval in uspavalnih tablet, s čemer skuša človek uravnavati svoje notranje napetosti. Strah pred ljudmi je lahko tudi posledica spolne zlorabe, posebej takrat, ko žrtvi ne verjamejo niti starši, ali zlorabo celo sami zakrivijo. Če žrtve svojih travm ne morejo predelati, obtičijo v samozaničevanju in strahu.
Kadar koga preplavlja anksioznost, je napet in nima potrebne samozavesti. Pomaga si s substancami ali dejavnostmi, da se počuti vrednejšega, lepšega, pametnejšega in močnejšega.
O svoji odvisnosti, ki je negativna preživetvena strategija za premagovanje strahu, navadno ne govorimo, ker nočemo pred nikomer razkriti svoje ranljivosti. Bojimo se, da bodo drugi našo ranljivost zlorabili, ali pa nas bodo pokroviteljsko in moralistično spodbujali, naj se vzamemo v roke, in nekaj naredimo zase. Nepoznavanje strukture odvisnosti in nerazumevanje razlogov za odvisnost ljudje nadomeščajo s puhlim moraliziranjem. Odvisnika pomilujejo, češ, kakšen revček je, za hrbtom pa ga opravljajo. Zato naj vsak, ki v kom prepozna odvisnika, najprej pomisli, kakšna je njegova lastna preživetvena strategija, s kakšno obliko odvisnosti rešuje svoje strahove, razočaranja in bolečine. In naj prej, preden daje komu moralistične nasvete, ugotovi, kako odvratni so takšni nasveti njemu samemu. Če bližnjemu ne moremo iskreno pomagati, če ga nismo sposobni razumeti, in to je največkrat, bodimo raje tiho. Naj ne modrujemo, naj ne svetujemo in naj moralistično ne spodbujamo. Največ naredimo, če si pridobimo zaupanje, da nam bližnji lahko pripoveduje svojo zgodbo. On ne potrebuje naših komentarjev, ampak naše zaupanje, v katerem bo razgrnil svojo ranljivost. Tako je delal Jezus. Evangelist Luka v desetem poglavju kratko omeni, kako je Jezus prisluhnil dvainsedemdesetim učencem, ko so se vrnili s prvega misijonskega poslanstva. Tega, kar so naredili, so se veselili, na svoje dosežke so bili ponosni. Jezus hitro zazna, da lahko pri teh mladih možeh iskanje uspehov preraste v odvisnost, da bodo skušali z zunanjimi uspehi prikriti svoje probleme, svojo negotovost in strahove, da bodo reševali druge, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti z lastno ranljivostjo. In kako prav je imel. Ob prvi večji preizkušnji so mnogi od teh učencev odstopili od njega. Tudi dvanajsteri, ki so z Jezusom vztrajali vsa tri leta, so v vsem tem času kaj malo napredovali. Preden jih je prvič poslal oznanjat Božje kraljestvo, jim je rekel: »Ne bojte se ljudi!« Upal je, da bodo apostoli premagali strah v zavesti, da so vredni neskončno več kot vrabci in lasje na glavi, da njihovega bistva ne more ogroziti niti tisti, ki bi umoril njihovo telo. Toda v vrtu Getsemani, ko Jezusa obkoli tempeljska straža, so odpovedali, smrtno so se prestrašili, od spodbude – Ne bojte se ljudi! ni ostalo nič.
Od binkošti naprej, od prejema moči z višave, je bilo drugače. Strah je sicer ostal, toda zbežali niso več. Sveti Duh jim je dal moč od znotraj. Večina njihovih negativnih značajskih značilnosti je ostala, toda v Svetem Duhu so pridobili milino, trdnost in neuklonljivost – brez fanatizma. Postali so modri, saj so znali po binkoštih posamezne elemente Božjega kraljestva sestaviti v logično celoto, zato je bilo njihovo oznanjevanje povezano, smiselno in prepričljivo.
Odvisnost je način, kako začasno in vedno manj učinkovito zakrivamo bolečino in strah. Sveti Duh pa je Božja moč in Božja ljubezen, ki osvetljuje bolečino in strah, da namesto odvisnosti poiščemo pomoč, ki duševno bolečino in strah obseva in zdravi, da kljub svoji ranljivosti in nemoči ne potonemo v malodušju, ampak ohranimo veselje in prisebnost.